Polet do Trapanija
V soboto, 24. oktobra 2015, sva se vstala precej zgodaj, saj sva morala priti do Trsta pred sedmo uro zjutraj. Poleteli smo ob 8.40 uri. Na letališču v Trapaniju smo pristali ob 10.20. Najprej sva se peš podala do železniške postaje Ragattisi Birgi. Z vlakom sva se 20 minut peljala do centra Trapanija. Na tistem potovanju nisva uporabljala navigacije na telefonu, zato nisva vedela točne poti do najine prenočitve, le smer. Usedla sva se na lokalni avtobus. Ker je bilo veliko ulic enosmernih, smo se peljali kar nekaj časa. Mesto je bilo mnogo večje kot sem pričakovala. Prispeli smo do obale, zato sva vedela, da sva že predaleč. Vozniku sva povedala ime večje ulice, ki je bila blizu tiste, ki sva jo iskala. Ulica je bila razpotegnjena čez velik del mesta. Nekako sva le našla hišo, v kateri sva bivala.
Z gondolo do Erice
Ugotovila sva, da sva čisto blizu gondole, ki vozi do Erice. Po kosilu sva se peš odpravila do gondole. Vasica Erice je bila namreč razlog, da sva ostala v tem mestu. Z gondolo sva se odpeljala na višino 751 metrov, kjer sva občudovala prelepo vasico, ki skriva v sebi sledi bogate preteklosti. Hiše so zgrajene iz kamna in so res lepo ohranjene.
Sprehodila sva se po ozkih ulicah in občudovala srednjeveško obzidje. Iztok se je po enem delu obzidja tudi sprehodil in ni opazil, da postaja njegov sprehod nevaren. Ker sem ga fotografirala, sem za trenutek otrpnila. Šele ko je prišel iz obzidja na tla, sem si oddahnila. Stal je namreč na delu, ki ni bil zavarovan in niti ni opazil, da je nehote stopil na tako nevaren del obzidja.
Pot sva nadaljevala do razglednih točk in občudovala res osupljive poglede na dolino. Na eni točki sva videla mesto Trapani, znamenite soline in Tirensko morje z bližnjimi otoki.
Prispela sva do simbola Erice, to je Castello di Venere.
V bližini sva zagledala snemalno ekipo, ki je snemala prizor iz filma. Nisem bila začudena, saj je ta lokacija zelo primerna za filme in tudi za poroke. V bližini je vrt Balio, ki dopolnjuje romantično vzdušje.
Posebej spektakularni pogledi so bili, ko se je izza oblakov pokazalo sonce. Sprehod je bil še bolj poseben, ker ni bilo veliko obiskovalcev.
Zvečer sva si ogledala še del mesta Trapani. Občudovala sva palače in cerkve in prišla do trga Piazza Vittorio Emanuele, ki ga krasijo palme. V bližini sva poiskala lokal za večerjo in preizkusila kulinarične dobrote Sicilije.
Glavno mesto Palermo
Naslednji dan sva se z avtobusom odpeljala do Palerma. Avtobus je peljal mimo obale in naju odložil pred velikanskim poslopjem na glavni železniški postaji.
Znašla sva se v popolnoma drugem svetu. Na ulicah je bilo kljub nedelji veliko ljudi, na cestah veliko vozil, okrog naju pa velike stare stavbe.
Peš sva se napotila v smeri najine prenočitve, ki se je nahajala dva kilometra naprej, v četrti Borgio Vecchio. Zašla sva iz glavne ulice in se nenadoma znašla v predelu, v katerem zagotovo ne bi rezervirala nočitve, če bi ga videla. Hiše so bile zanemarjene, pred njimi so posedali domačini, ki so naju z začudenjem gledali. Po glavi mi je rojilo, le kako sem lahko tu rezervirala spanje. Ugotovila sva, da sva šla predaleč. Po dveh kilometrih v nasprotno smer se je področje popolnoma spremenilo, ponovno sva prišla v bolj urejen del. Ko sva prispela na cilj, sem si oddahnila. Ni mi bilo vseeno, kje bova v Palermu prenočevala, saj sem bila hote ali nehote pod vplivom govoric, ki krožijo o Siciliji. Prenočišče je bilo urejeno in osebje prijazno, tako da sem se ponovno počutila varno. Tako je bilo tudi v nadaljevanju poti.
Bila je nedelja in čas sieste, midva pa lačna. Kje najti odprt lokal? Imela sva srečo, saj sva še kar hitro našla enega, v katerem je bila hrana tako dobra, da sva šla tja naslednji dan še enkrat. Nato sva si cel popoldan ogledovala to staro, zanimivo mesto, ki je precej drugačno kot so ostala sicilijanska mesta. To sem si potrdila v prihodnjih dneh.
Mesto Palermo so leta 734 pred našim štetjem ustanovili Feničani, nato so ga osvojili različni narodi, zato je njegova arhitektura zelo raznolika. Občudovala sem veličasten trg Quatro Canti (štirje koti), na katerem so štirje vodnjaki.
Pot sva nadaljevala mimo ogromne bazilike in prišla do trga Pretoria z lepo fontano. Nisva izpustila tudi ogleda Teatra Massima, a le od zunaj, saj vstop vanj ni bil možen.
Nazadnje sva prišla do parka in do novih mestnih vrat. Na poti nazaj sva se ustavila pri znani slaščičarni, kjer ponujajo nekoliko drugačen »gelato«, kot sem ga bila vajena. Sladoled je bil zavit v neke vrste kruh.
Moram priznati, da je bil sam sladoled dober, četudi zavit v kruh malo poseben. Bolj me je prepričala druga sladica – cannoli. Ti naj bi bili najboljši ravno v Palermu.
Najbolj me je presenetilo to, da je Palermo tako zelo raznolik. Primer. Enega hipa se sprehajaš po ulici, ki je mondena, polna trgovin s prestižnimi znamkami, sledijo stare, mogočne palače in cerkve. Čez nekaj metrov, ko zaviješ v sosednjo ulico, ki je popolno nasprotje, saj je neurejena, polno je smeti, omet na hišah odpada…
Takšnih nasprotij v centru mesta še nikjer nisem videla. Palermo te bodisi impresionira ali razočara. Stežka ostaneš ravnodušen do mesta.
Monreale
Ko sem doma načrtovala potovanje, sem malce računala na to, da bova šla tudi do kraja Corleone, iz katerega prihaja več mafijskih družin.
Ugotovila sem, da brez najetega avtomobila tja ne bova mogla, saj so avtobusne povezave do tja slabe. Tako sem se odrekla temu cilju in si izbrala drugega, to je Monreale.
Razsežnost mesta Monreale sva občudovala naslednji dan, ko sva se z lokalnim avtobusom odpeljala do tega mesta, ki kraljuje nad Palermom. Mesto leži na griču in ponuja lep razgled na okolico.
Zanimivo je, da je katedrala v Monreale, veličastnejša od tiste v Palermu, saj je njena notranjost zelo bogato okrašena z mozaiki. Obe katedrali spadata med devet arabsko-normanskih arhitekturnih umetnin pod kulturno dediščino Unesca. Na poti sva videla še eno od teh umetnin, katedralo v Cefaluju.
V Monreale sva si ogledovala tudi stojnice in trgovine z izdelki iz keramike. Opazila sem, da se na keramiki velikokrat pojavlja naslikana glava ženske s tremi nogami in ugotovila, da je to simbol Sicilije. Simbol se imenuje trinacria ali trikotnik in ponazarja tri rte oz. pomembna mesta na Siciliji, ki tvorijo trikotnik. Tri stebla pšenice, ki so na simbolu, pa pomenijo rodovitnost.
Simpatičen Cefalu
Popoldan sva se z vlakom odpeljala do Cefaluja. Železniška proga je na nekaterih delih speljana tik ob morju, le nekaj metrov vstran. Prav zanimivo je bilo občudovati morsko obalo. Na trenutke sem imela občutek, da se peljemo po morju.
V Cefalu sva prispela čez eno uro. To mestece sem izbrala za postanek in tudi za nočitev.
Prespala sva v majhnem apartmaju v starem delu mesta blizu katedrale in trga Piazza del Duomo. Do apartmaja so vodile strme stopnice. Na srečo sva potovala z majhnima kovčkoma, saj z večjima skorajda ne bi zmogla hoje po njih. Mestece sva zlahka prehodila. Manjša, stara mesta imajo zame poseben čar; mogoče zato, ker je takšen tudi moj rojstni kraj.
Cefalu se je iz ribiškega prelevil v čudovit letoviški kraj, ki je v času glavne turistične sezone menda precej obiskan. Sredi mesta je katedrala, ki sem jo omenila že v prejšnjem opisu, saj spada pod zaščito Unesca.
Videla sva tudi srednjeveško javno pralnico, ki so jo nekdaj uporabljali. Sredi mesta so vidne luknje v tleh. Tam so ženske nekoč namakale in prale perilo.
Parco della Rocca
Naslednji dopoldan sva se povzela na mestni grič Rocca di Cefalu. Sprehod je trajal nekaj ur. Po poti sva občudovala razgled, ki je bil iz vrha hriba naravnost osupljiv.
Prišla sva do ostankov gradu in precej ohranjenega zidu. Videla sva tudi ostanke Dianinega templja iz 9. stoletja pred našim štetjem.
Žal nama je bilo, da sva se morala popoldan že posloviti od tega čudovitega kraja. S kovčki sva šla po sprehajalni poti, ki je vodila mimo čudovite peščene plaže.
Dan je bil sončen, temperatura zraka je bila čez 25 stopinj, zato so se ljudje sprehajali, sončili in tudi kopali. Tudi Iztok je preizkusil temperaturo morja. Malo sva še uživala na plaži, skupaj z ostalimi, ne preštevilnimi obiskovalci, nato pa sva se odpravila naprej, novim doživetjem naproti.
Milazzo
Po skoraj dveh urah vožnje z vlakom sva prispela v Milazzo. Nisem si natančno pogledala, koliko je železniška postaja oddaljena od najinega apartmaja, zato sva se podala na pot do tja kar peš. Pot se je vlekla, saj je bil apartma čisto blizu marine in pristanišča. Ko sva prehodila približno en kilometer, je pred nama ustavil domačin in naju vprašal, kam sva namenjena. Povedala sva naslov. Ko ga je slišal, nama je rekel, da je do tja kar daleč in če hočeva, naju bo peljal. Prisedla sva in ugotovila, da sva se pravilno odločila. Nikjer pa nisva videla taksija ali avtobusa, tako da bi vsaj še kakšno uro pešačila. Res sva bila hvaležna prijaznemu domačinu, saj je bilo kar vroče.
Sicilijansko gledališče Opera dei Pupi
Proti večeru sva se odpravila na kratek sprehod do bližnjega gradu, ki je največja znamenitost mesta. Do tja sva imela 15 minut. Imela sva srečo, da so naju spustili vanj, saj je bil odprt samo še dobro uro.
Prva utrdba na tem mestu je bila zgrajena že leta 4.000 pred našim štetjem. Kot ostale sicilijanske utrdbe je bil v lasti različnih zavojevalcev. Grad so obnavljali, a je bil kljub temu vreden ogleda.
Čisto po naključju sva vstopila v en prostor, v katerem sva spoznala t.i. pevca pravljic ali cantastorias. Najprej nama je nekaj povedal o sicilijanskem gledališču marionet, ki izhaja iz petja trubadurjev v 13. stoletju. Dandanes se s tem ukvarja le še nekaj gledališč.
Gledališče Opera dei Pupi je bilo razglašeno za Unescovo nesnovno kulturno dediščino. Gledališčnik me je izredno navdušil, posebej ko je samo za naju z Iztokom zaigral nekaj prizorov z lutkami.
Doživetje me je zelo ganilo, saj je povedal, da igra za svojo dušo in to je bilo iz njegovega nastopa tudi čutiti. Očarana sem odšla iz gradu. Ko sva se spuščala, je bila že tema in razgled na marino je bil prekrasen. Ta večer je bil eden od vrhuncev mojega potovanja po Siciliji.
Eolsko otočje
Dvodnevni postanek v Milazzu sva naredila zato, da sva si lahko ogledala del Eolskega otočja. To je skupek sedmih vulkanskih otokov, ki so pod zaščito Unesca. Naslednje jutro sva poiskala prevoz do otokov. Ker sva imela na razpolago en dan, sva za ogled izbrala otok Lipari, ki je največji izmed vseh otokov.
Z ladjo smo se najprej peljali mimo otoka Vulcano. Ko smo se približali otoku, sem zavohala žveplo, saj so na njem žvepleni vrelci. Pot smo nadaljevali in po enourni plovbi pristali na Lipariju. Od marine sva odšla po ulici Corso Vittorio Emanuele, ki povezuje dve marini, Marino Lungo in Marino Corto.
Občudovala sva stari del, obdan z obzidjem, trdnjavo in katedralo.
Ogledala sva si tudi arheološki muzej Eoliano. Sedem tisoč let stara civilizacija je pustila kar nekaj še danes ohranjenih sledi. Med njimi tudi amfiteater.
Povzpela sva se na razgledno točko in občudovala mesto.
Nekaj ur, ki sva jih preživela na otoku, je bilo dovolj, da sem si ustvarila prijeten vtis o njem.
Lahko bi ostala še dlje časa, da bi bolj spoznala lepote tega in še drugih otokov. Za ogled bi morala imeti kakšen prevoz, zato sva odkrivanje skritih kotičkov pustila za naslednjič.
Čudovita Taormina
Z avtobusom sva se odpeljala do Messine, kjer sva prestopila na vlak in čez približno dve uri sva bila na železniški postaji Giardini Naxos, pod Taormino.
Ko sva izstopila, najprej nisva vedela, kako naj prideva do mesta na hribu Tauro, na višini več kot 200 metrov nad Ionskim morjem. Domačini so nama povedali, kje je avtobusna postaja za lokalni avtobus. Z avtobusom smo se peljali po ozki, ovinkasti cesti do Taormine. Četudi bi hotela pešačiti, to ne bi bilo možno, saj je cesta za pešce kar nevarna.
Prispela sva do vrat Porta Messina in poiskala najino tokratno bivališče. Najlepši del hiše je bila terasa, na kateri sva naslednje jutro zajtrkovala. Uživala sva ob enem najlepših razgledov na celotni poti.
Ogled Taormine sva začela popoldan in ga končala v trdi temi.
Ker nama je bilo mesto izredno všeč, sva si ga naslednji dopoldan ogledala še enkrat. Nisem se mogla odločiti, ali me je bolj očaral nočni ali dnevni pogled na mesto. Povsod, kjer sva se sprehajala, sem opazila, da domačini zelo skrbijo za izgled svojih domov in s tem videz celotnega mesta.
Sprehod po mestu sva začela na ulici Corso Umberto, ki je, mimogrede, pogosto ime ulice v Siciliji. Ulica je polna lokalov in trgovin.
Hiše imajo zelo zanimive balkone, prav tako pa sem opazila številne dodatke, predvsem keramiko.
Poiskala sva lokal z razgledom in uživala v odlični večerji.
Nato sva odšla do trga Piazza IX Aprile, ki je res izjemno lep. Tukaj sva občudovala cerkev St. Giuseppe.
Iz razgledne ploščadi je čudovit pogled na morje in obalo.
Zanimivo, da vozi od tam na Taormino tudi gondola, ki sicer v tem letnem času ni delovala. Malo naprej je katedrala Duomo de Taormina, mestno jedro pa se zaključuje z vrati Porta Catania. Posebej zanimiva je bila tudi cerkev nad Taormino, vklesana v skalo.
Na prej omenjenem trgu je ob lepem vremenu možno videti tudi Etno. Midva te sreče nisva imela, saj je bil njen vrh zakrit z meglo. Vzpon na Etno je bila moja tiha želja, ki je žal nisva mogla uresničiti, saj sva se prepozno spomnila, da bi si za zadnji dan potovanja najela avtomobil. Sva pa vrh Etne videla zadnji dan, tik preden sva vstopila v letalo. Bil je zasnežen.
Naslednji dan sva se sprehajala še po drugih predelih mesta. Pogled na eno največjih znamenitosti Taormine, to je grško-rimski amfiteater, je bil prav tako nekaj posebnega.
Ko sva se vračala nazaj, sva občudovala še bližnji otok Isole Bella. Mesto mi je ostalo v nepozabnem spominu.
Catania
Z avtobusom sva se odpeljala do železniške postaje, na kateri sva prejšnji dan izstopila in se odpeljala do Catanie. Imela sva srečo, saj sva bivala v stari, romantični hiši, ki je bila videti kot iz starih časov. Četudi je bila v centru mesta, se je ponašala s krasno teraso, obdano z zelenjem.
Po večerji je sledil večerni ogled mesta. Pot sva začela pri starem rimskem amfiteatru, ki naj bi bil zgrajen v 2. stoletju našega štetja in je del arheološkega parka.
Na Piazzi Duomo sva videla mestno hišo, v bližini pa znameniti Elephant Fountain ali slonov vodnjak, ki je simbol mesta.
V mestu je res zelo veliko palač, cerkva in drugih mogočnih zgradb.
Naslednji dan sva si ogledala še znano ribjo tržnico.
Nenadoma sva zavila v predel, v katerem so bile postavljene številne stojnice, saj je bila sobota, 31. oktober 2015. Sobota je pri njih običajen dan za takšne vrste nakupovanja. Kamorkoli sva zavila, povsod je bilo razstavljeno najrazličnejše blago. Po kratkem ogledu sva se morala odpraviti na letališče. Ob 15. uri smo poleteli iz Catanie in ob 17. uri pristali v Benetkah. Z vlakom sva se odpravila še do Trsta, kjer sva imela parkiran avtomobil.
Zaključek
Italija je zame nikoli končana zgodba. Tam sem bila že velikokrat, a na vsakem potovanju odkrijem popolnoma nov svet. Ena od najlepših zgodb je sicilijanska. Prvo potovanje po Siciliji je bilo nekaj posebnega, tako zelo, da sem ga želela ponoviti.
Brez problema sva potovala z vlakom, če to ni bilo možno, pa z avtobusom. Res pa je, da je nekaj kotičkov, ki jih na takšen način ne dosežeš, posebej, če Sicilijo obiščeš izven glavne turistične sezone. Zato potrebuješ avtomobil. Priznati moram, da sem izbrala javni prevoz zato, ker me je bilo malce strah prometnega kaosa, ki bi naj vladal v večjih mestih, predvsem v Palermu. Zaradi tega nisva videla mesta Corleone in ne Etne. Kljub temu sva videla veliko. Mesta, ki sem jih izbrala, so res vredna ogleda. Vsa. Za naslednjič je ostal jug dežele in Etna. Čez dve leti sva to uresničila.
Stroški za 2 osebi:
2 x enosmerna letalska karta Trst – Trapani – 89 EUR
2 x enosmerna letalska karta Catania – Benetke – 65 EUR
prevozi z vlaki in avtobusi – 70 EUR
nočitev z zajtrkom v Palermu – 50 EUR
nočitev z zajtrkom v Trapaniju – 44 EUR
2 x karta za gondolo za Erice – 18 EUR
nočitev z zajtrkom v Cefaluju – 51 EUR
2 x vstopnica za Parco della Roca – 8 EUR
2 x nočitev v Milazzu – 78 EUR
2 x povratna karta za trajekt Milazzo – Lipari – 43 EUR
2 x vstopnica za Castello di Milazzo – 10 EUR
1 x nočitev z zajtrkom v Taormini – 45 EUR
1 x nočitev v Catanii – 40 EUR
ostala hrana – 300 EUR