Pot iz Petre do Aqabe
Zakaj si ta pot zasluži posebno pozornost? Ker ni bila čisto običajna. Ko smo se kot eni od zadnjih obiskovalci vrnili do izhoda, še nismo vedeli, kako bomo šli nazaj do Aqabe. Ozirali smo se naokrog in iskali taksi, ki bi nas peljal teh 100 kilometrov do tja. Vedeli smo le, da smo zamudili zadnji avtobus.
Ogovoril nas je domačin, ki je znal angleško in nam ponudil prevoz do Aqabe. Povedal nam je tudi ceno za prevoz. Ker nismo imeli druge ideje, kako priti do tja, smo se usedli v njegov avto. Najprej nas je ustavil pred hotelom, da smo si vzeli še preostalo prtljago. Nato nas je peljal nekaj kilometrov naprej in se ustavil, ker se je začel pogovarjati po telefonu. Dejal nam je, da je njegova sorodnica bolna in ker mora do nje, nas bo naprej peljal njegov bratranec. Ni mi bilo vseeno, ker se mi je zdelo, da je njegov izgovor privlečen za lase.
Pripeljal je drugi avto, ki bi ga naj vozil ta njegov bratranec. Presedli smo v avto. Hitro smo ugotovili, da zna le kakšno angleško besedo. Dokler nismo prišli do avtoceste, mi ni bilo vseeno. Po glavi so mi rojile najrazličnejše stvari. Ko smo prišli do avtoceste, kjer so ponovno kontrole, sem si malo oddahnila. Ko je ta ura in pol vožnje minila, sem si res oddahnila. Ko nas je voznik pripeljal do hotela, je želel imeti poleg dogovorjenega zneska še več denarja. Že tako se nam ni zdelo v redu, da smo se morali presedati v drugi avto, potem pa še to. Iztok mu je dal še nekaj drobiža, pa mu še vedno ni bilo dovolj.
Ko se je vožnja končala, sem razmišljala o tem, da je prvi, naš nesojeni voznik, iskal ljudi, ki potrebujejo prevoz in ker je znal dobro angleško, mu je to tudi uspelo. Drugi, s katerim je bil dogovorjen, pa je zanj izvajal prevoze.
Z jeepi v Wadi Rum (Dolina Lune)
Naslednji dan smo iskali možnost, kako bi si ogledali 70 kilometrov oddaljeno puščavo, ki je poleg Petre vpisala na Unescov seznam kulturne dediščine. Našli smo agencijo Wonders Travel and Tourism, ki je po ugodni ceni ponujala izlet, ki je vključeval prevoz do puščave, vožnjo z jeepi po puščavi in večerjo s programom. Edina slabost je bila, da je bilo vodenje samo v ruskem jeziku. Kljub temu smo se odločili za voden izlet, posebej še po izkušnji iz prejšnjega den.
Nas in še dva angleško govoreča izletnika so priključili skupini iz Rusije. Ko smo prispeli do izhodiščne točke za vstop v puščavo, smo se posedli na jeepe. Tudi tukaj ni bilo veliko turistov, pa nam je kljub temu uspelo, da smo se pridružili napačni skupini. Ko smo opazili pomoto, smo bili bolj pozorni in smo skušali razumeti navodila v ruščini.
Začela se je nepozabna dogodivščina, za katero pa smo se morali ponovno dobro obleči. Nič, kar sem imela na sebi, mi ni bilo odveč, posebej pa so mi prav prišle rokavice in kapa. Jeepi so vozili kar hitro, tako da me je po nekaj kilometrih vožnje zeblo, ne glede na topla oblačila.
Po poti sem občudovala pokrajino, večinoma puščavo, ki je bila skorajda brez rastja. Iznad puščave so se dvigale skalne formacije nenavadnih oblik. Barve, podobne kot v Petri. Tod so nekdaj potekale trgovske poti Nabatejcev.
Ustavili smo se pri beduinih, nomadskih puščavnikih, ki so nam postregli topel čaj, ki mi je res prijal in me ogrel. Ogledali smo si njihove šotore, ki so okrašeni s preprogami, ki jih še danes izdelujejo njihove žene. Te jim pridejo zelo prav pozimi, saj je v teh krajih, kot sem tudi sama ugotovila, pozimi zelo mrzlo.
Ni pa mi bilo žal, da sem se odpovedala spanju v šotorih, saj sem bila prepričana, da bi me zeblo, če me je zeblo v hotelu v Petri.
Naš naslednji postanek je bil na peščenih sipinah, po katerih smo se lahko drčali.
Tam smo tudi dočakali sončni zahod, kar je bilo čisto posebno doživetje. Zvezdnato nebo in mi, sredi puščave.
Za konec smo se odpeljali do malo večjega tabora, ki je bil praznično okrašen z novoletno jelko. Tam so nam prikazali beduinski ples in kratek program. Sledila je zanimiva večerja. Iz peska so izkopali velike posode s hrano, ki pa je bila res okusna.
Ta nepozaben večer smo zaključili v Aqabi, kjer smo se srečali s Slovenko, ki sem jo spoznala preko interneta, ko sem raziskovala, kaj je zapisanega o Jordaniji. Že v Sloveniji sva se dobile na kavi in povedala mi je, da bo za novo leto v Aqabi. Le-ta je čisto slučajno v Jordaniji spoznala še družino, ki ima slovensko-angleške korenine. Po zanimivem klepetu smo se dogovorili, da bomo skupaj dočakali novo leto.
Ogled Aqabe
V ponedeljek, 31. decembra 2018, smo imeli čas, da si bolj temeljito ogledamo mesto. Nad tem, kar sem videla, sem bila pozitivno presenečena. Sprehod po mestu, katerega zgodovina sega 4.000 let pred našim štetjem, je bil res zanimiv.
Mesto se je razvilo zato, ker so tod potekale trgovske poti med Evropo, Azijo in Afriko in vpliv vseh treh kontinentov je viden še danes.
Center mesta je res urejen, najbolj pa me je presenetilo velikansko novoletno drevo, ki je krasilo krožišče.
Povzpeli smo se na bližnji hotel, ki je ena najvišjih stavb v tem delu. Mesto smo si tako ogledali iz hotelskega bara v najvišjem nadstropju hotela.
Ogledali smo si tudi zelo lepo mošejo. Za vstop sva si morale s hčerko nadeti njihova oblačila. Ni mi bilo žal, saj je bila mošeja ena lepših kar sem jih videla.
Nato smo se sprehodili ob obali. Na njej smo srečali sprehajalce, ni pa bilo kopalcev.
Na plaži smo posedeli v res lepem lokalu in si privoščili jordansko-italijanske specialitete. Hrana v Jordaniji je bila povsod okusna. Prav tako nismo imeli nobenih želodčnih težav. Plaža za turiste je bila oddaljena nekaj kilometrov, a ker nismo imeli namena in niti preveč časa, da bi se kopali, tja nismo odšli.
Na srečo sem se v Rdečem morju nekaj dni prej že kopala, saj bi mi bilo drugače res žal, da tega ne bi preizkusila. Temperature morja tudi pozimi ne padejo pod 21 stopinj Celzija.
Sprehodili smo se tudi po predelu, kjer je veliko restavracij, kavarn in majhnih trgovinic. Posebej so me pritegnile začimbe in baklave, ki sem jih kupila tudi za domov. Najboljše pa so bile tiste, ki sem jih poskusila v Petri.
V Aqabi smo si nekajkrat naročili kavo, stisnjen sok ali baklavo. Ko smo dobili račun, smo bili zelo presenečeni, saj je bil včasih res izjemno nizek, drugič malo višji. Tako smo po računu ugotovili, ali smo kavo pili v lokalu, ki je namenjen turistom ali domačinom.
Za kosilo in večerjo smo poiskali večinoma lokale z jordanskimi specialitetami. Njihova kulinarika vsebuje veliko riža, zelenjave in mesa. Jedli smo tudi dušene zelenjavne omake s piščančjim mesom. Všeč so mi bile jedi s čičeriko.
Na tem potovanju sem prvič v življenju jedla humus, čičerikin namaz in kot sem že napisala, ocvrte čičerikine kroglice imenovane falafel. Našli smo tudi restavracije, v katerih si je Iztok lahko naročil pivo. Kot aperitiv je bil na voljo tudi arak, njihova tipična alkoholna pijača. Ker sem že pri alkoholu, sledi še zapis o tem, kako smo dočakali novo leto.
Novo leto smo pričakali na terasi
Za novoletni večer smo želeli kupiti šampanjec, zato smo iskali trgovino, v kateri prodajajo alkoholne pijače. Ni jih bilo veliko, a smo jo vseeno našli.
Z našim novim znanci smo se dogovorili, da se nekaj ur pred polnočjo dobimo v našem hotelu, saj je imel hotel veliko teraso. Vsak od nas je prinesel drugo pijačo in tako smo imeli na voljo različno pivo in šampanjec. Nekaj tega smo dali na mizo in začeli klepet.
Čez nekaj časa je k nam pristopil maneger hotela in nam povedal, da ima hotel v zadnjem nadstropju še večjo teraso z razgledom in nas vprašal, ali bi se prestavili tja. S tem nam je na diskreten način povedal, da lahko pijemo alkohol, a da ni zaželeno, da smo na očeh mimoidočih.
Novo leto smo pričakali na zgornji terasi hotela, ob srkanju piva in ob polnoči s šampanjcem.
Čas smo si krajšali s pripovedovanjem in poslušanjem različnih dogodivščin, predvsem iz preteklih potovanj. Prehod v novo leto je bil zaradi oseb, ki sem jih komaj spoznala, zanimiv, drugačen, nepozaben.
Odhod iz Jordanije nazaj do Izraela
V torek, 1. januarja 2019, smo se po zajtrku s taksijem peljali nazaj do jordanske meje. Tokrat nismo plačali nobenih taks. Ponovno smo se sprehodili peš, tokrat s čisto drugačnimi občutki, ki jih ni spremljal strah pred neznanim, kot je bilo to pred nekaj dnevi.
Do centra Eilata smo ponovno potrebovali taksi. Voznik nas je čudno pogledal, ko smo ga vprašali za ceno. Pokazal nam je na taksimeter. Natisnil je račun, ki smo ga lahko plačali s kreditno kartico. Takšen način plačevanja je običajen za cel Izrael, tudi za najmanjše zneske.
Šli smo do avtobusne postaje in ugotovili, da je avtobus za Tel Aviv, s katerim smo se želeli peljati, zaseden. Ko sem doma načrtovala pot, sem zaradi prestopa meje naredila nekaj časovne rezerve, zato smo rezervirali karte za naslednji avtobus. Tako smo imeli nekaj ur časa. Kar s kovčki smo odšli na najbližjo plažo in ugotovili, da je plaža polna kopalcev.
Bil je res lep sončen dan, primeren za brezskrbno poležavanje na plaži, sploh če si ravno v kraju kot je Eilat in je prvi januar. Hčerka, ki je bila po puščavskem safariju še dva dni nazaj malce nahodna, je ta dan preizkusila Rdeče morje. V pesek na obali sem zapisala SREČNO 2019 in fotografijo poslala domov.
Nato smo se z popoldanskim avtobusom podali na 350 kilometrov dolgo pot do Tel Aviva. Po štirih urah in pol smo prispeli v Eilat in poiskali apartma. Navodila za lokacijo apartmaja sem dobila na mobitel in nekako nam ga je uspelo najti. Ko smo vtipkali še pravo kodo, smo vstopili. V hladilniku je bilo vino in še enkrat smo nazdravili novemu letu in naši pustolovščini.
Zaključila se je naslednji dan. Polet domov smo imeli v sredo, 2. januarja 2019, ob 11.25. Na Dunaju smo pristali ob 14.10. Čakala nas je le še vožnja do doma.
Zaključne misli
Pred potovanjem se mi ni sanjalo, da se odpravljam v dve tako zelo različni državi.
Na eni strani Izrael, tehnološko zelo razvita država, urejena, izjemno varovana in hkrati država z eno najnižjih stopenj kriminala na svetu. Za turiste je to draga država. Po velikosti majhna, a izjemno kulturno in zgodovinsko bogata, saj se v njej nahajajo naravne lepote, ki jih ni nikjer drugje na svetu. Država, v kateri sem videla veliko oboroženih ljudi kot še v nobeni drugi državi in v kateri sem bila pregledana kot še v nobeni drugi. Nikoli ne bom pozabila Jeruzalema, Masade, Mrtvega morja, plavanja z delfini…
Jordanija, popolno nasprotje. Ni tako urejena, a vseeno bolj, kot sem si predstavljala. Za turiste izjemno poceni država. Prijazni domačini, ki te pozdravijo in izkažejo dobrodošli z: Welcome to Jordan. Večinoma ti pomagajo brez kakršnega koli skritega namena. Tiste, ki so drugačni, pozabiš, saj so v manjšini. Ni veliko turistov, sploh pozimi. Zgodovinsko bogata država, v katerih so veličastni ostanki starih civilizacij, osupljiva Petra in puščava Wadi Rum, polna nenavadnih oblik in barv.
Stični točki obeh držav sta Mrtvo morje in Rdeče morje. Obe sta res vredni ogleda. Nič ni narobe, da jih vidiš v enem kosu, kot mi. Celo nasprotno, saj se domov vrneš bogatejši v duši, kar dvakrat.
Stroški za 3 osebe:
zdravstveno zavarovanje za 3 osebe – 40 EUR
10-dnevni najem parkirišča na Dunaju – 84 EUR
3 x povratne letalske karte Dunaj – Tel Aviv – 450 EUR
3 x karte za vlak iz letališča do Tel Aviva – 24 EUR (3 x 37,50 ILS)
avtobusni prevozi po mestih – 40 EUR (174 ILS)
1 x nočitev v apartmaju v Tel Avivu – 78 EUR
3 x karte za avtobus Tel Aviv – Jeruzalem – 24 EUR (3 x 37,50 ILS)
1 x nočitev v apartmaju z zajtrkom v Jeruzalemu – 82 EUR
3 x avtobusne karte iz Jeruzalema do Neve Zohar – 25 EUR (112,50 ILS)
1 x nočitev v apartmaju v Neve Zohar – 118 EUR
2 x vstopnina in gondola na Masado – 35 EUR (2 x 74 ILS)
3 x avtobus od Neve Zohar do Eilata – 30 EUR (127,50 ILS)
1 x nočitev v apartmaju v Eilatu – 78 EUR
plavanje z delfini v Dolphin Reef v Eilatu za 1 osebo – 70 EUR (290 ILS)
taksi od Eilata do Jordanske meje in nazaj – 30 EUR (2 x 15 EUR)
3 x taksa za prestop Izraelske meje – 60 EUR (3 x 27 USD)
taksa za vstop v Jordanijo – nič, ker smo 3 noči spali v Jordaniji
taksi od Jordanske meje do Aqabe in nazaj – 25 EUR
1 x nočitev v hotelu v Aqabi – 30 EUR
3 x avtobusna karta od Aqabe do Petre – 18 EUR (3 x 5 JOD)
1 x nočitev z zajtrkom v hotelu v Petri – 50 EUR
3 x vstopnina za Petro – 180 EUR (3 x 50 JOD)
prevoz od Petre do Aqabe – 30 EUR
3 x nočitev z zajtrkom v hotelu v Aqabi – 250 EUR
3 x izlet v Wadi Rum z večerjo – 90 EUR (120 USD)
3 x avtobus od Eilata do Tel Aviva – 50 EUR (3 x 70 ILS)
1 x spanje v apartmaju v Tel Avivu – 83 EUR (350 ILS)
hrana in pijača – ocenjeno na 500 EUR