Ideja za skupinsko potovanje
S sodelavko sva se večkrat pogovarjale, kako zanimivo bi bilo, če bi se skupaj podale na pot. Jeseni 2016 sva se o tem začele bolj resno pogovarjati o tem, da bi naslednje zimske počitnice preživeli skupaj, nekje na toplem. Kmalu nas je bilo pet. Ker še nobena od nas ni bila na Kanarskih otokih, smo izbrale otok Tenerife.
Naše potovanje smo načrtovale kar nekaj časa in ko smo imele pripravljen okvirni načrt, smo s tem seznanile svoje boljše polovice.
Ker smo izbrale otok, ni bilo potrebno narediti natančnega plana ogledov, kot to naredim, če se na pot podava sama z Iztokom. Za skupino desetih oseb pa je bil načrt vsega ostalega zahtevnejši. Običajno se držim ideje, da je potrebno čimprej rezervirati letalske karte in nočitve, saj s tem lahko prihranim kar nekaj denarja. Zato tudi prijavo na polet naredim sama; običajno 48 ur pred potovanjem. V tem primeru je bilo to kar stresno. O tem več v nadaljevanju.
Dogovoriti smo se morali, kdo bo peljal do Münchna, ali bomo tam prespali, kje bomo parkirali, kje bomo spali, kje bomo najeli avte… Za nočitev v Münchnu smo se dogovorili, ker bi se morali voziti celo noč in ker je dobro imeti malo rezerve, da ne zamudiš letala in se pot konča preden se je začela. Pa seveda, dogovoriti smo se morali za malico po poti. Obvezno je pohano; brez tega se ne gre nikamor.
Večer v Münchnu
V soboto, 18. 2. 2017, smo se zjutraj opravili na pot. V Münchnu smo prespali in to zato, da bomo naslednji dan pravočasno prišli na letališče. Popoldan smo prišli do hotela, ki je bil lociran nekaj kilometrov izven centra. Z metrojem smo se odpeljali do olimpijskega stadiona. Sprehodili smo se po stadionu, na katerem so bile leta 1972 olimpijske igre.
Naši športni navdušenci, prav tako tudi me, smo si ga z veseljem ogledali. Sprehod po parku, mimo jezera, je bil v zahajajočem soncu res čudovit.
V bližini se nahaja BMW muzej, v katerem smo si ogledali zgodovino nastanka teh avtomobilov in občudovali najnovejše modele.
Odpeljali smo se še do centra mesta. Ta dan je bilo mrzlo, kar za zimski čas ni bilo nič običajnega, zato smo raje kot da si še kaj ogledamo, odšli v manjši bar. V lokalu smo bili skoraj edini gostje, ko pa smo ugotovili, da nam streže zgovorna gospa, s katero smo imeli v preteklosti skupno državo, smo se kar razživeli. Povedala je, da je bil njen mož zaljubljive prirode in v trenutku se nam je prikupila s svojo odkritostjo. Že smo se dogovarjali, kako bomo prišli naslednjič v München na znameniti Oktoberfest. Žal je ostalo le pri besedah.
Dva največja športna navdušenca v naši skupini sta se odpravila še do Allianz Arene. Kar nekaj časa sta potrebovala, da sta prišla nazaj v hotel. Ker smo morali narediti še prijavo na polet, smo ostali odšli do hotela. Na recepciji smo se dogovorili, da nam bodo natisnili letalske karte. Začeli smo s postopkom, vsak na svojem telefonu. Nekaterim to ni šlo od rok, saj je bilo potrebno vpisati geslo letalske družbe, ki so ga pozabili. Ko je bila deseta letalska karta v tisku, smo si oddahnili. Zadeva je bila malce vznemirljiva, a smo jo obvladali. Takrat je bilo že možno potovati brez natisnjene letalske karte, a nisem želela tvegati, da bi se komu od nas na letališču mobitel izpraznil. Nekateri od naše skupine so prvič leteli z letalom in tudi zato sem si želela, da bi vse teklo kar se da gladko.
Pot do letališča
Naslednje jutro smo imeli v eni od sob skupinski zajtrk. Dogovorili smo se, kateri od avtomobilov bo peljal prvi. Voznik si je v navigacijo vnesel naslov in že smo se peljali proti letališču. Po nekaj kilometrih ni bilo več oznak za letališče in začeli smo se spraševati, kaj je narobe. Poklicali smo se in skupaj ugotovili, da se peljemo v napačni smeri. Pozneje smo ugotovili, da smo vnesli naslov drugega letališča, iz katerega ne letijo več potniška letala.
Do takrat se nam nikamor ni mudilo, saj je izgledalo, da imamo do odhoda letala ogromno časa. En dan prej smo šli v München, samo da bo vse v redu. Ko smo le prispeli do letališča, so ostali izstopili, oba voznika in jaz pa smo se odpeljali do garažne hiše, ki je bila 4 kilometre oddeljena od letališča. Nazaj smo se odpeljali z njihovim shuttlom. Poiskali smo našo skupino. Pogledala sem na tablo za odhode in našega poleta ni bilo zapisanega. Malo panična sem vprašala uslužbenca, zakaj ga ni. Pomislila sem, kaj če vseeno nismo na pravem letališču. Bili pa smo na napačnem terminalu, do pravega pa je bil še kakšen kilometer.
Če bi organizirala potovanje le za naju z Iztokom, mi ne bi bilo vseeno, če ne bi prišla pravočasno na letalo, a nekaj čisto drugega je, če gre za skupino desetih ljudi. Po enem kilometru sem pogledala na tablo in tam je pisalo: München – Tenerife S ob 12.15. Prav smo! Kamen se mi je zvalil od srca. Ne bomo ostali tukaj. Tenerife, prihajamo!
Iz Münchna smo res poleteli 12.15 in ob 16.10 smo pristali na letališču Tenerife S (časovna razlika je 1 ura). V agenciji za najem avtomobilov smo brez težav prevzeli oba avtomobila in se odpeljali do kraja San Migeuel de Abona.
Bivanje v San Miguel de Abona
Prispeli smo skoraj do obale, v apartmajsko naselje golf kluba Amarilla.
Da bi prejeli ključe apartmajev, smo morali najti recepcijo. Recepcije nismo takoj našli, saj je bila malo skrita. Sprejel nas je g. Enrique in nam predal ključe obeh apartmajev; enega z dvema spalnicama za štiri osebe in drugega s tremi spalnicami za šest oseb.
Apartmaji so bili locirani blizu marine San Miguel, zato smo se večkrat sprehodili do tja. Prvi večer smo tam poiskali restavracijo in prvič preizkušali lokalno kulinariko.
V apartmajih smo si običajno pripravljali skupne zajtrke, ostale obroke smo večinoma jedli v kraju, v katerem smo se trenutno nahajali. Vili sta imeli varovano parkirišče, v bližini je bil supermarket; skratka lokacija in oprema sta bili takšni kot smo pričakovali, ko smo se zanju odločili.
Playa de Las Americas in Los Cristianos
Naslednje jutro smo si zaželeli zajtrk na eni od plaž, zato smo se odpeljali do ene najbolj znanih plaž, do plaže Las Americas. Sprehajali smo se od enega do drugega lokala in se nazadnje odločili za tistega, ki nam je bil vsem všeč. Privoščili smo si takšen zajtrk, kot je bilo ime kraja – ameriški.
Las Americas in Los Cristianos sta najbolj znana po številnih hotelih, restavracijah, trgovinicah in lepih peščenih plažah.
Tenerife imajo, kot ostali Kanarski otoki, veliko število sončnih dni skozi vse leto. Je pa res, da je temperatura vode zame in za večino turistov pozimi malo premrzla za kopanje. Nekateri člani naše skupine so se sicer namočili, niso pa bili v vodi dolgo časa, saj temperatura Atlantskega oceana ni bila pretirano visoka. Predvidevam, da je bila okrog 20 stopinj.
Nekaj plaž na otoku je prekritih s črnim vulkanskim peskom, na nekaterih pa je svetel saharski pesek, ki so ga v velikih količinah pripeljali in ni naravna danost otoka.
Ogled otoka od južne do vzhodne obale
Še isti dan smo si ogledali še eno plažo v kraju El Medano. Plaža je sicer na jugu, je pa zaradi vetra bolj primerna za kajtanje in jadranje na deski kot pa za kopanje. Tudi ta dan je kar pošteno pihalo, zato smo občudovali ljubitelje omenjenih vodnih športov.
Nekaj kilometrov naprej je mala ribiška vasica San Miguel de Tajao. Ker v kraju živijo od ribolova, imajo nekaj restavracij, v katerih pripravijo sveže ribje specialitete, ki so jih nekateri od nas tudi preizkusili.
Ustavili smo se tudi v mestu Candelaria, ki se je tudi razvilo iz ribiške vasice.
Na trgu Plaza de la Patrona de la Canarias sem občudovala baziliko de Nuestra Señora de Candelaria, okrog katere so veliki bronasti kipi kraljev Guanche.
To so bili prvotni prebivalci otoka do 15. stoletja. Njihov obstoj dokazujejo različne najdbe v okolici.
Naša naslednja postojanka je bil kraj Guimar, v katerem so na ogled ohranjene piramide iz 19. stoletja. Muzeja s piramidami si nismo ogledali, smo pa iskali lokal, v katerem bi pojedli kaj tipičnega, lokalnega, kar priporočajo domačini. Vprašali smo jih, kaj nam priporočajo. Usmerili so nas na bližnji hrib, kjer smo se kar nekaj časa trudili, da bi našli restavracijo. Pot je bila ozka, strma in vožnja tam ni bila enostavna. Nekako smo našli lokal, ki so nam ga priporočali. Ugotovili smo, da so nas usmerili v neke vrste kmečki turizem. Porcije hrane so bile ogromne, a za naš okus je bilo meso premalo pečeno. V ostalih lokalih smo imeli več sreče, saj smo večinoma jedli res dobro hrano.
Poskusili smo tradicionalne jedi, v katerih prevladujejo zelenjava in ribe. Zapomnila sem si tudi krompir, kuhan z lupino, imenovan papas arrugadas, ki ga postrežejo s pekočo omako mojo.
Vasica Masca
Naslednji dan smo se odpeljali do majhne vasice Masca. Od kraja, v katerem smo bivali, smo se najprej peljali po avtocesti. Na jugu je bilo na avtocesti izredno veliko prometa, najbolj v smeri obeh najbolj znanih plaž, pa tudi v smeri glavnega mesta. Včasih smo morali čakati nekaj minut, da smo se lahko priključili na avtocesto. Ko se je avtocesta končala, smo se peljali po lokalni cesti, mimo kraja Santiago del Teide.
Od tam naprej se je pot do vasice začela vzpenjati in bila je res zelo ozka. Avtomobili se na tem področju komaj izogibajo drug drugemu.
Po vijugasti poti smo se vsaj petnajst minut peljali do 650 metrov nadmorske višine in prispeli do parkirišča. Ker smo bili zgodnji, na srečo še ni bilo veliko avtomobilov, a kljub temu smo komaj našli parkirno mesto. Podali smo se do vasice, ki leži v kanjonu in je obdana je s palmami in kaktusi ter drugimi bujnimi rastlinami.
Srečali smo skupino planincev iz Slovenije, ki so se podali po kanjonu do morja. Tudi prijateljico iz naše skupine in mene je mikalo, da se po kanjonu spustimo do morja. Ker nismo bili prepričani, ali smo za to primerno obuti, niti nismo vedeli, koliko časa bi za to potrebovali, se nismo odločili za ta podvig. Ugotovili smo, da bi se morali predhodno dogovoriti, da bi se pri morju z ladjo odpeljali do ceste in nato z organiziranim prevozom. Vzpon nazaj do Masce bi bil zagotovo za nas prezahteven, saj nismo bili pripravljeni na planinske podvige, bolj dopustniške. Odpravili smo se nazaj do parkirišča, kjer je naš voznik najprej pomagal mladenkama pri zaparkiranemu avtomobilu in že smo se podali na spust po ozki cesti v dolino.
Nekateri prizori ob poti so bili res nenavadni.
Ker nas je zanimalo, kako izgleda ta del obale, ki velja za eno najlepših področij otoka, smo se odpeljali do mesta Puerto de Santiago.
Na razgledni točki nad mestom smo občudovali Los Gigantes, veličastne skalne formacije oz. klife, ki so visoki tudi do 800 metrov. Malo je pihalo, zato smo se pogreli na črnem kamnu. To je bila ena najlepših razglednih točk na otoku.
