februar 2023 Prispevek v pripravi!!!
Nekaj milijonsko jordansko glavno mesto Amman je polno nasprotij. Tu najdeš nešteto izjemno starih izkopanin, a hkrati je eno najmodernejših arabskih mest. Skupen imenovalec za obiskovalce od drugod pa je zagotovo kaotična vožnja. Vsa čast našima voznikoma, da sta se podala v ta podvig.
Ko se povzpeš na amansko citadelo, šele vidiš, kako veliko in poseljeno mesto je. Kamor ti seže oko, vidiš bele, svetle stavbe, eno poleg druge. Noro. Arheološke izkopanine pričajo, da so ljudje tu živeli že več kot 7000 let pred našim štetjem! Nekaj deset kilometrov vstran je mesto Jerash, ki je manjše mesto, a prav tako polno izkopanin.
Občudovati in plavati v Mrtvem morju je posebno doživetje. Že drugič sem ga obiskala, a občutki so tokrat čisto drugačni kot prvič. Eden od naše skupine je dejal, da smo na najnižji točki na svetu, a na najvišji ne bomo stali nikoli. 400 metrov pod morsko gladino nisi vsak dan. Imeli smo res srečo z vremenom, saj je ta dan posijalo sonce. Slano morje je imelo okrog 24 stopinj. Veselili smo se kot otroci in odmislili svet okrog nas.
Puščavo Wadi Rum moraš dodati na seznam ogledov, če si v Jordaniji. Vsaka puščava je zgodba zase. To imenujejo mesečeva dolina in ni čudno, da je na Unescovem seznamu.
Do kampa, kjer smo prespali, smo se peljali kar s svojimi avti. Že to je bilo doživetje. Na 4-urno VIP vožnjo nas je peljal 17-letni mladenič, katerega oče ima, mimigrede, 27 otrok.
Že čez nekaj minut smo bili vzhičeni. Naravne lepote okrog nas, čaj v beduinskem šotoru, ogled starodavnih poslikav, odkrivali smo sledi Lawrenca Arabskega, vrhunec pa je bil vzpon na previsno skalo in sandboarding. Jaz se na skalo nisem povzpela, a že gledati od spodaj je bilo noro. Vsaka čast vsem iz naše skupine, da so si upali.
Znamenita Petra, ena od sedmih čudes sveta. V Jordanijo gre večina popotnikov zato, da bi jo videli. Ko jo enkrat vidiš, veš, zakaj. Pred šestimi leti sem po Petri peščila ure in ure, kar je zneslo skoraj 20 kilometrov. Ko sem včeraj prebirala zapise za nazaj, sem bila še sama presenečena nad tem, kar sem zapisala.
Zaradi spleta okoliščin sva se z Iztokom tokrat odločila, da si ogledava Malo Petro in zvečer nočno Petro. Čez dan sem se pogumno podala tudi po stopnicah navkreber, za lep razgled. Zvečer pa na magično nočno doživetje. Po poti sva srečala par iz Prekmurja ki sta z dojenčkom na rokah prehodila isto pot kot midva pred šestimi leti in tudi nočno Petro, vse v enem dnevu. To pove vse.
V posteljo sem tako rekoč padla, a z mislijo, da je bila ta mala zmaga zame tokrat velika. Na pot sem zaradi noge šla kar malce s strahom. Zdaj pa mislim, da bom še lahko potovala.
Pot od Petre do Madabe v Jordaniji se je izkazala kot izredno slikovita in nepozabna. Razgledi so bili, naj se sliši še tako klišejsko, neopisljivi in noben še tako dober fotoaparat tega ne more zajeti. Vozili smo se po dolinah in vrhovih, se vijugali preko serpentin in kljub temu, da je bila vožnja zato malce daljša, nikomur ni bilo žal dodatnega časa. Pot so nam večkrat prečkale ovce, drugače pa smo bili, razen v manjših mestih, na cesti skorajda sami. Pokrajina se je iz minute v minuto spreminjala. Včasih smo občudovali nenavadne skalne formacije, potem nizko rastje, nato oaze, pa spet rodoviten predel z njivami in oljkami. Tako spreminjajoča se pokrajina je redkokje na svetu, v tako kratkem času.
Ustavili smo se v mestu Kerak, v katerem je grad, ki leži na vzpetini. Na koncu poti nas je čakalo največje presenečenje, vzpon na Mount Nebo, pogled na obljubljeno deželo. Povzeli smo se kar z avti in vožnja je bila precej odštekano. Nič kaj v stliu Mojzesa. Videli smo kilometre daleč.
Ko smo se ustavili v zadnjem hotelu, smo bili ponovno zelo presenečeni nad gostoljubnostjo domačinov. Take nenarejene prijaznosti ni povsod. Ze prvič sem si zapomnila, da te na vsakem koraku čaka: Welcome to Jordan. In res tako mislijo. Najboljša večerja, pivo Petra in šiša. Kaj več bi si lahko še želeli?