Potovanje v času corone
Islandija je država, kamor si vsak popotnik enkrat želi odpotovati. Je drugi največji otok v Evropi in obenem največji vulkanski otok na svetu, otok večnega ledu, vročih vrelcev in prekrasnih slapov. Karte za Islandijo sem kupila že dvakrat in obakrat je bil polet zaradi corone odpovedan. V tretje gre rado, pravijo. Do zadnje ure pred odhodom nisem verjela, da bova res odpotovala na to sanjsko destinacijo, državo polno naravnih lepot in seveda tudi zaradi možnosti, da prvič v življenju vidim gejzir in severni sij. Mi je to uspelo?
Ko sem ugotovila, da za vstop ni več potrebna karantena, sem si drznila rezervirati karte še enkrat. Vsakič sem vzela karte z možnostjo odpovedi, saj jo to letalska družba, pri kateri sem našla zelo ugodne karte, ponujala. Polet lahko odpoveš do tri ure pred odhodom. Manj kot 72 ur pred poletom sem morala narediti najavo za potovanje v Islandijo (pre-registracija). Polno cepljenje za vstop ni bilo dovolj, zato sva se morala še 72 ur prej testirati (hitri test ali PCR). Test sva opravila dva dni pred poletom in to zato, da bi v primeru, da bi bila na testu pozitivna, lahko še vse odpovedala – nočitve, najet avtomobil, parking in torej tudi letalske karte. Ko sva oba imela na testu negativen rezultat, sem začela verjeti, da pa bova tokrat le uspela priti na tako želeno destinacijo.
Doma sem še enkrat preletala zapiske, ki sem si jih naredila, prebrala še novejše potopise, med katerimi sem našla zapis od Veronike, ki je odpotovala na Islandijo maja letos (2021), še v času, ko je za vstop veljala obvezna karantena. Naslednji večer sva se dobila še z Iztokovim prijateljem in ženo, ki sta bila poleti na Islandiji, z upanjem, da prejmeva še zadnje napotke pred potovanjem. V pogovoru sva ugotovila, da so cene za najem avtomobila in nočitve oktobra precej nižje od tistih, ki so bile avgusta. Cene za najem avtomobila so bile avgusta tako visoke, da nisem mogla verjeti. Nekaj tisoč evrov za en teden? Noro! Povedala sta nama, da sta imela vseeno srečo, saj sta našla avto, za katerega sta plačala za en teden »le« 800 evrov. Midva pa 250 evrov.
Tudi onadva in večina popotnikov so poročali o izjemno dragi hrani, zato sem se odločila, da bom spakirala v ročno prtljago nekaj hrane. Ta nama je prišla še kako prav. Ostali del prtljage so zavzela topla oblačila, , rokavice, šal, trak za lase, pod kapuco; oblečeno pa sem imela nepremočljivo, toplo zimsko jakno. Tako so se končale priprave in začelo se je potovanje.
Začetek potovanja
V soboto, 23, oktobra 2021, sva se okrog osme ure odpeljala v smeri Dunaja. Po poti je sledil še nakup vinjete, dve in pol urna vožnja in kar hitro sva bila 10 minut oddaljena od parkirišča, na katerem običajno parkirava. Nekaj sto metrov prej, ko bi morala zaviti iz avtoceste, sva zagledala stoječo kolono avtomobilov. Kaj sedaj? Vklopila sva navigacijo in se po stranskih cestah odpeljala na cilj. Po glavi mi je šlo samo to, da ne smeva zamuditi. Pravočasno sva prispela do parkirišča in tudi do letališča. Ugotovila sva, da nimava pravih mask, saj so imeli vsi potniki namesto kirurške masko ppf2, ki je obvezna za Avstrijo. Še pravočasno sva si jih lahko kupila v bližnji trgovini in ko sva prišla do vrat, sva ugotovila, da na letalo brez te maske ne bi prišla.
Poleteli smo ob 14.45 uri in štirih urah in 20 minut smo pristali na mednarodnem letališču Keflavik. Ura je bila 17.10, saj je časovna razlika dve uri. Brez problema sva prevzela avto, za katerega nisva potrebovala doplačati ničesar, ker je bilo v ceni najema vključeno vso zavarovanje. Tokrat sem ga najela pri spletni agenciji Billiger Mietwagen, kar se je izkazalo za cenovno ugodno in brez skritih stroškov. Pisalo je, da je potrebna varščina v višini več 100 evrov, a je bila le-ta samo 90 evrov. Zakaj je bila potrebna, sva ugotovila čez čas.
Ko sva se usedla v avto, je bila ura okrog 18. in začelo se je temniti. Tri dni pred odhodom sem prvič rezervirala sobo pri Airbnb. Večinoma rezerviram nočitve preko spletne strani booking, tokrat pa sem ugotovila, da je na Islandiji dobro preveriti tudi na tej spletni strani.
Do Reykjavika, kjer sva imela to nočitev, sva potrebovala približno 40 minut. Doma sem preko WhatsAppa pisala na telefonsko številko, ki je bila navedena v rezervaciji, da ja ne bi bilo prvo noč kakšnih presenečenj pri iskanju sobe. V google zemljevide sva vnesla ulico, ne pa tudi imena Airbnb-ja. Prispela sva v zelo urejeno ulico, s krasnimi vilami, samo številke 109 ni bilo nikjer. Še enkrat sem odprla e-pošto z navodili in peš sva prišla do zadnje strani velike vile, v kateri sva spala. Vtipkati sva morala le še kodo, ki je bila navedena v e-pošti in že sva bila na toplem. Šele pozneje sem ugotovila, da je Reykjavik 109 predel v mestu in ne hišna številka, kot sem mislila jaz. Iztok je trdil, da če bi mu pustila, da on vpiše naslov, bi hišo našla pol ure prej.
Sledil je nakup v trgovini, ki je bila odprta 24 ur. Pozabila sem, kaj sem imela zapisano za vodo, če je pitna, zapiskov pa nisem gledala. Kupila sva nekaj hrane za večerjo in vodo. Cene v trgovini so bile 2x višje kot pri nas. Pozneje sva ugotovila, da je bila ta trgovina najcenejša od naslednjih, v katerih sva nakupovala.
Naslednje jutro sva si pripravila zajtrk in si ogledala hišo, v kateri sva spala. Ugotovila sva, da je izjemno lepo opremljena in urejena; take opreme se ne bi branila tudi v svojem domu. V bližini je Peace center, po katerem ima hiša ime.
Ogled Reykjavika
Za ta dan sem načrtovala ogled glavnega mesta Islandije. Kar hitro sem ugotovila, da moraš biti v tej državi pripravljen na vse vremenske razmere. Ko sva si doma pripravljala prtljago, sem Iztoku rekla, da sončnih očal zagotovo ne bova potrebovala. Za ves teden je namreč kazalo, da bo večinoma okrog 5 stopinj, mogoče kakšno stopinjo več in da bo večinoma deževalo. V avto sem dala zložljiva dežnika. Nihče ni uporabljal dežnika. Midva sva ga samo enkrat, za nekaj trenutkov. Hitro sva ugotovila, da zaradi močnega vetra dežnik ne pride v poštev. V bistvu je vse dni bolj rosilo kot deževalo. Zato je boljše, da imaš na sebi nepremočljiva oblačila.
Vse dni sem imela oblečene hkrati debele nogavice, trenerko in hlače, pod nepremočljivo jakno pa še dvojne dolge rokave. Tudi če je posijalo sonce, a kljub temu mi vsa ta oblačila niso bila odveč. Aja, sonce. Tudi to se je, na mojo začudenje, nekajkrat pokazalo. Večinoma ob jutrih in večerih. Zadnje dni je sijalo sonce tudi čez dan, le čudno mi je bilo, da leži tako nizko kot da cel čas zahaja. Navdušili so me sončni zahodi, ki so bili res prečudoviti.
Nedeljski sprehod po mestu sva začela pri največji znamenitosti, po kateri se tudi od daleč lahko orientiraš. Cerkev Hallgrimskirkja je od zunaj arhitekturno nekaj posebnega, saj je modernega videza in spominja na tok lave. V notranjosti izstopajo le velike orgle.
Od tam sva se spustila proti morju, do zanimive skulpture Sun Voyager, ki je posvečena soncu.
Nato sva odšla do najbolj znane ulice Laugavegur.
Ulice so zanimive, polne lokalov, v katerih moraš obvezno spiti kavo in se posladkati s sladico. Tako se pogreješ in si nabereš novo energijo za nadaljnje oglede mesta.
Ko sva prišla ponovno na ulico, sem se mraza že navadila. Ogledala sva si mestno hišo, parlament in muzeje, nekatere tudi od znotraj.
Navdušila me je arhitektura koncertne dvorane Harpa.
Z dvigalom sva se povzpela v 5. nadstropje in od zgoraj občudovala zanimivo notranjost in razgled nad pristaniščem.
Videla sva tudi barke, s katerimi se lahko pelješ na oglede, za Islandijo najbolj značilnih ptic mormonov in kitov, a se za to nisva odločila.
Mesto me je očaralo, ker je v zelo malo visokih stavb in me presenetilo, ker se razprostira na res velikem območju.
Do polotoka Snaefellsnes
Po kosilu sva se odločila, da bova poskusila pred temo priti do polotoka Snaefellsnes, ki leži na zahodu države. Do cilja sva imela približno 2 uri in pol vožnje. Po poti sem občudovala pokrajino, ki se je pred mojimi očmi kar hitro spreminjala.
Zasneženi vrhovi, pod njimi rjavkasti pašniki, na katerih so se pasle ovce in konji. Znameniti islandski konji. Tu in tam so kraljevale osamljene kmetije. Po kakšni uri sva se naenkrat zapeljala v tunel. Iztok je na letališču mimogrede prebral, da so na Islandiji trije tuneli in da moraš v roku treh ur, ko katerega prevoziš, po spletu plačati pristojbino. Nikjer ni bilo nič napisano, ne pred tunelom in ne, ko sva se zapeljala izven njega. Nekaj časa sva se tem še obremenjevala, nato sva na to pozabila.
Ko sva se bližala vasici, kjer sva spala, se je začelo temniti. Pokrajina je bila zaradi jezer, slapov in zasneženih vrhov vedno bolj pravljična. Prispela sva v Grundarfjörður in se nastanila v urejenem manjšem hotelu z nekaj sobami. Mesto me je bolj spominjalo na malo večjo vas. Tu naj bi živelo približno 800 ljudi.
Naslednje jutro sva ugotovila, da vodita hotel dva Italijana, ki sta nam pripravila res odličen zajtrk. Povprašala sva, kaj naj si ogledava in svetovala sta nama, naj se peljeva po krožni poti.
Nacionalni park Snaefellsjokull
Je eden od treh nacionalnih parkov na Islandiji. Najprej sva se ustavila pri slapovih Kirkjufellsfoss.
Že v mestecu sem naredila fotografijo gore Kirkjufell, ki se dviga nad slapovi. Gora mi je že od daleč padla v oči, saj je zanimive oblike in je ena od najbolj fotografiranih v Islandiji.
Peljala sva se naprej in opazovala nenavadno pokrajino. Iztok me je opozoril na čudovit slap, katerega voda je padala razpršeno v obliki meglice. Ustavil je avto, rekoč, naj si to čudo narave ogledam. Odprla sem vrata in v trenutku sem doživela šok. Zunaj je pihal tako močan veter, da je vrata skoraj odtrgalo. Samo usedla sem se nazaj, zaprla vrata in še nekaj minut nisem mogla ničesar. Slapu sploh nisem pogledala. Čez dva dni je Iztok prebral, kaj je bilo napisano v majhnem rdečem trikotniku na vratih – pridržite vrata, ko jih odpirate. Bilo mi je jasno, da sva imela veliko srečo, da nisva ostala brez vrat.
Čez nekaj časa sem se pomirila. V tem predelu je bila tu in tam kakšna vasica in kmetija.
Občudovala sem nacionalni park. Park ima ime po vulkanski gori (Snežna gora), ki se dviga nad njim. Vulkan naj bi bil domovanje nadnaravnih bitij, imenovanih troli. Opisan je tudi v knjigi Julesa Verna z naslovom Potovanje v središče Zemlje.
Ker nisva imela vnaprej pripravljenega opisa, kaj naj si ogledava, sva sledila nasvetu, da se ustaviva tam, kjer so parkirani avtomobili. Povzpela sva se po urejeni poti navzgor. Od zgoraj je bil razgled na vse strani, videla pa sva tudi manjši vulkanski krater.
Zaradi nenavadne pokrajine in neopisljivih barv sem se počutila kot da nisem na našem planetu.
Ko sva se spuščala po stopnicah, je tako močno pihalo, da sva se za vsak slučaj prijela za roke, da ne bi padla. V trenutku sem imela, kljub rokavicam, »ledene« roke. A vse to bilo je vredno postanka.
Čez nekaj časa sva zagledala dva velika osamelca, ki sta štrlela iz morja.
Peljala sva se bližje in ugotovila, da gre za bazaltna klifa Londrangar, ki sta visoka 70 metrov in sta vulkanskega nastanka. Sprehodila sva se po krasni obali in kar nekaj časa opazovala razpenjene valove in slikovite pečine.
V okolici ni polj, saj naj bi po verovanju domačinov tukaj živeli vilini. Ni čudno, da so na Islandiji posneli kar nekaj filmov, saj je narava res fascinantna.
Spanje v Borgarnesu
Proti večeru sva prispela v mesto Borgarnes. Najprej sva poiskala lokal, v katerem sva pojedla večerjo. V hotelu sva imela sobo, ki je imela direkten izhod na parkirišče. Pred spanjem sem ponovno, kot vsak večer, pogledala v nebo. Bilo je zelo jasno, polno zvezd. Iztoku sem predlagala, da se zapeljeva do mesta, se sprehodiva in preizkusiva, ali bova imela srečo, da vidiva severni sij. Bil je utrujen in se mu ni dalo oditi iz tople sobe.
Trikrat sem odšla ven in gledala v nebo, da bi zagledala Auroro Borealis ali znameniti severni sij. Že 14 dni pred odhodom v Islandijo sem gledala vremensko napoved in razbrala, da je v ponedeljek in petek največ možnosti, da bi videla ta tako želen nenavadni nebesni pojav. Iztok je takoj zaspal, jaz pa sem obupala.
Naslednje jutro, pri zajtrku, sem slišala, da se je lastnik hotela pogovarjal z gostoma in ju vprašal, če sta videla Auroro. Povedala sta, da sta jo videla. Postala sem jezna nase, da nisem vztrajala. Naenkrat sem zaslišala slovensko govorico. Pristopilo je dekle in povedala, da dela v tem hotelu. Ugotovila sem, da pred mano stoji Veronika, katere potopis sem prebrala tik pred odhodom na Islandijo. Na hitro smo se pogovorili o njenih in najinih načrtih. Povedala nama je, na kateri spletni strani je največ informacij o Aurori. Izkazalo se je, da je naslednja večja možnost, da se vidi to nebesno čudo, sobotna noč, ko pa bova midva že na letalu za Slovenijo. Sledila je skupna fotografija in slovo.