Italija je čudovita destinacija za kateri koli letni čas. Za poletne počitnice leta 2016 sem izbrala Sardinijo, eno od dvajsetih italijanskih dežel.
V torek, 12. julija 2016, sva se z Iztokom odpeljala na letališče Marco Polo v Benetkah in ob 18.05 smo poleteli do Olbie. Na letališču Costa Smeralda smo pristali ob 19.20. Prispela sva na Sardinijo, prelep otok v Sredozemskem morju, ki je tako kot sosednja Korzika, nastal pred milijoni leti po premikanju tektonskih plošč. Otok slovi po najlepših evropskih plažah.
San Teodoro
Iz letališča sva se z avtobusom odpeljala v pol ure oddaljen kraj San Teodoro, v katerem sva bivala naslednjih sedem dni. Tokrat sva se odločila, da si bova privoščila sproščen dopust, saj vroče poletne temperature niso najbolj primerne za ogledovanje in zato nisva najela avtomobila.
Prenočevala sva v manjšem hotelu z bazenom, ki je bil v zasebni lasti.
V hotelu sva imela zajtrk, s katerim sva bila več kot zadovoljna. Čez dan so nudili pijačo in prigrizke, zato sva kakšen dan samo uživala ob bazenu, z revijami in knjigami. Večerje niso imeli, zato sva se zvečer podala v bližnji lokal na večerjo.
Majhen kraj San Teodoro je nudil veliko možnosti za sprehod in razvedrilo.
Dvakrat sva posedela na trgu in poslušala koncert odličnih pevcev.
Našla sva čudovit hotel, za katerega so nama domačini povedali, da v njem pripravljajo najboljše koktejle daleč naokrog. Preizkusila sva, ali to drži in ugotovila, da drži. Uživala sva v romantičnem vzdušju in okolju.
Umetnost in kulinarika
Preizkušala sva odlična italijansko hrano. Če sva si naročila pasto, ribje jedi ali pizze, vse je bilo zelo dobro. Res pa je, da je bila hrana na otoku precej draga.
Naslednji večer sva se odločila za restavracijo, ki je veljala kot ena najboljših v mestu. Nisva vedela, da je potrebna za večerjo rezervacija, zato sva bila malo razočarana, ko so nama povedali, da imajo vse rezervirano in kljub zelo veliki terasi, ki sva jo videla, niso imeli prostih miz. Ker sva videla, da nekaj ljudi stoji v vrsti za hrano, sva vprašala, ali lahko tudi midva naročiva hrano za seboj. V hotelu sva imela veliko teraso in sva se odločila, da bova pač jedla tam, če ni druge možnosti.
Nekaj minut sva čakala na naročeno hrano in opazovala dogajanje. Kaj takšnega še nisem videla. Opazovala sva natakarje, ki jih je bilo zelo veliko in so tako rekoč tekali od mize do kuhinje. Tudi v kuhinji je bilo veliko število kuharjev. Natakarji so bili zadolženi za točno določen del večerje – eni za naročila, drugi za glavne jedi, naslednji za solate, sladice in tako naprej. Tako rekoč popolna organizacija. Ko sem to opazovala, mi je bilo jasno, zakaj se lokal imenuje umetnik ali artist. Osebje so se mi zdeli umetniki za postrežbo.
Naslednji večer sva dobila prosto mizo in sva še z druge strani občudovala kulinarične umetnike. Večerja je bila zelo dobra.
Majhna plaža Cala dAmbra
Ker je na otoku pihalo, je bilo kljub juliju znosno in sva se lahko zgodaj zjutraj ali pozno popoldan sprehajala. Nekajkrat sva se sprehodila do plaže Spiaggia Cala dAmbra, ki je bila od hotela oddaljena 15 minut. Plaža je bila manjša, a simpatična. Na njej ni bilo veliko kopalcev in ravno to mi je bilo na plaži najbolj všeč. Redko kje najdeš sredini julija plaže, na katerih se ne tare ljudi.
Voda v morju je bila kristalno čista in primerno topla. V hotelu sva si izposodila senčnike, saj je bila edina pomanjkljivost plaž, ki sva jih videla na Sardiniji, da nimajo naravne sence. Sredi dneva pa tako ali tako nimava navade ležati na soncu in se že vrsto let odpravila do hotela ali apartmaja, kjer sva nastanjena, tako da tudi to ni bilo preveč moteče.
Čudovita plaža La Cinta
Dvakrat sva se odpravila do druge, še lepše, a malo bolj oddaljene plaže Spiaggia La Cinta. Do tja se je bilo možno tudi peljati z avtobusom, a sva se midva podala kar peš. Plažo bi opisala s temi besedami – nekaj kilometrov dolga plaža, posuta z belim peskom in obdana s smaragdno modrim morjem. Na tej plaži je bilo več kopalcev, a ne pretirano.
V bližini plaže je zanimiva laguna, ob kateri sva se sprehajala, nudili pa so tudi izlete z ladjico. Obdaja jo lepa narava, ki je raj za ptice in tudi flaminge, ko se selijo. Ta predel je čudovit predvsem zvečer, ko zahaja sonce. Od tam sva se sprehodila tudi do manjše marine, ki pa so jo preurejali.
Kaj pa mi je bilo na njej in na ostalih plažah najbolj všeč? To, da ob plaži ni bilo hiš, hotelskih naselij, le neokrnjena, čudovita obala. Na plažah so sicer manjši lokali, a drugih objektov ni bilo.
Zato veljajo plaže na Sardiniji za drugačne, posebne, čudovite.
Izlet v Posado
Proti koncu dopusta sva se odločila, da se podava na izlet z avtobusom v bližnjo okolico. Odločila sva se za Posado, ki je od San Teodora oddaljena približno pol ure vožnje.
Posada je starodavna vasica, zgrajena na griču, na katerem kraljuje grad Castello della Fava.
Njen nastanek sega v 5. ali 4. stoletje pred našim štetjem. Sprehodila sva se kamnitih ulicah in trgih in prispela do gradu, od koder je lep pogled v dolino.
Polet iz Olbie
V torek, 19. julija 2016, je bil zadnji dan najinega dopusta na Sardiniji. Popoldan sva se z avtobusom odpeljala do Olbie, ki sva si jo na hitro ogledala.
Posebej všeč mi je bilo področje ob obali in pristanišče, v katerem sva občudovala prestižne jahte.
Na Sardinijo prihajajo zvezdniki in pomembneži, saj velja plaža Costa Smeralda za eno najprestižnejših evropskih destinacij.
Polet iz Olbie naj bi bil ob 22.55. Letalo je imelo zamudo, tako da smo poleteli 3 ure pozneje. Namesto v Benetkah smo pristali na sosednjem letališču, v Veroni. Z avtobusom so nas odpeljali do Benetk, je pa bila dot domov z avtom kar naporna.
Teh sedem dni nisva videla veliko, le majhen del prečudovite Sardinije. Naslednjič bi si jo rada ogledala bolje, a to bi bilo možno le z najetim avtomobilom in takrat, ko ne bi bilo tako vroče. Posebej pa so mi ostale v spominu plaže. So čudovite, naravne, nekaj posebnega.
Stroški za 2 osebi:
2 x povratna letalska karta Benetke Marco Polo – Olbia – 200 EUR
soba v hotelu z zajtrkom za 7 dni – 740 EUR
ostala hrana in pijača – 350 EUR