Nenavadna pot do Nallathanniye
V petek, 28. 7. 2018, sva se z vlakom peljala do Hattona. Peljala sva se s starim vlakom, v tretjem razredu, kot so priporočali popotniki.
Na vlaku na srečo ni bilo prevelike gneče, zato sva dobila sedeže. Opazovala sva sopotnike, ki so izstopali, pa tudi pokrajino, ki je postajala vedno bolj zelena.
Po dveh urah vožnje sva se presedla na avtobus in ker ni bilo direktnega avtobusa do Nallathanniye, sva morala vmes prestopiti in to v manjšem kraju, katerega imena si nisem zapomnila. Mogoče je bila Maskeliya. Kraj je bil res majhen, vsega skupaj nekaj hiš in trgovin. Odšla sva v lokal na čaj in ugotovila, da so v njem samo domačini, ki so naju gledali z velikim zanimanjem, saj se očitno turisti tukaj niso pogosto ustavljali.
Ko je prišel avtobus, s katerim sva pot nadaljevala, je bilo na njem še nekaj prostih mest. Domačini so nama odstopili sedeža, da sva lahko sedela skupaj in da sva imela zraven sebe prtljago. Na vsaki postaji so vstopili novi ljudje in avtobus je bil za naše razmere čisto poln. Mislila sem si, da ni več prostora za nove potnike. Pa sem se motila. Ker so otroci končali s poukom, je avtobus ustavil še približno desetim šolarjem. Otroci so se stisnili in spet smo se peljali naprej. Spomnila sem se, da imam za takšen namen nekaj bombonov in sem jih razdelila otrokom. Verjetno zato, da sem se malo zamotila…
Avtobus je bil natrpan do zadnjega možnega kotička. Če ne bi sedela, ne vem, kako bi se počutila. In kaj je bilo še najhuje? Cesta. Zadnjih nekaj kilometrov so bili sami ovinki, nepregledni, cesta je bila ozka, brez pravih robov, na eni strani je bil tako rekoč prepad, ponekod je del asfalta celo manjkal.
Ko sem zagledala prometno nesrečo, v kateri je bil udeležen tuk tuk, mi res ni bilo vseeno. To je bila ena najbolj stresnih voženj v mojem življenju. Potniki so začeli avtobus zapuščati, zato sem opazila, da se vozimo mimo jezer in pokrajina je bila res čudovita.
Zadnji del poti je začelo rositi in KONČNO smo prispeli v Nallathanniyo. Ko sem izstopila iz avtobusa, sem pomislila, da sem prispela na konec sveta.
Nesojeni Adams Peak
Nallathanniya je vasica, ki leži na višini 1.250 metrov. Zakaj sem sploh izbrala to vasico? Zaradi ene največjih znamenitosti na Šrilanki, to je Adamov vrh. Želela sem se povzpeti na ta 2.234 metrov visok vrh, do katerega vodi 5.400 stopnic. Poseben je zato, ker naj bi bil na vrhu odtis Adamove, Budove ali Šivove noge, zato je ta pot že stoletja romarska pot. Poseben čar na vrhu gore je razgled, ki pa ga midva nisva videla.
Ko sva prispela, je deževalo. Samo ta večer in naslednje jutro sva videla dež na celem potovanju. Pred večerjo sva si šla ogledati, kje se začne vstop na goro. Videla sva trgovine, v katerih so prodajali svetilke, dežne plašče in drugo opremo, potrebno za vzpon. V glavni sezoni, to je v času naše zime, je pot osvetljena. Običajno je tu tako vroče, da se večina pohodnikov odloči, da začne pot ponoči, ob tretji uri.
Ker vreme ni bilo ravno obetavno, sva se že zvečer pogovarjala, ali se bova sploh podala na vrh. Sredi noči sem slišala, da se je v sosednji sobi nekdo očitno odpravil na vrh. Ponoči je še malo močneje deževalo, zato sem zaspala naprej. Iztok pa tudi.
Zjutraj sva pri zajtrku videla dva fanta, ki sta bila premočena do kože. Povedala sta, da sta prišla do vrha, a zaradi megle nista videla ničesar, sploh pa ne razgleda. Pokazala sta posnetek, na katerem se je videlo, kako je voda drla po poti, po kateri sta hodila. Zavedala sem se, da bi bil zame to prevelik podvig in sem bila vesela, da se ga nisva lotila. Kljub temu, da sem se tega neizmerno veselila, sem si to dogodivščino raje pustila za naslednjič.
Čudovita Nuwara Eliya ali mesto svetlobe
Po zajtrku sva se odpravila na avtobus, ki je bil proti prejšnjemu dnevu skorajda prazen. Šele sedaj sem lahko v miru opazovala čudovito pokrajino ob jezerih, mimo katerih smo se ponovno vozili.
V Hattonu sva se presedla na vlak, na katerem sem je nadaljevala z ogledovanjem pokrajine. Vzpenjali smo se še višje in po uri vožnje sva izstopila v kraju Nanu Oya. Od tam ni bilo več daleč do cilja. Teh zadnjih nekaj kilometrov sva se ponovno peljala z avtobusom.
Mesto Nuwara Eliya se nahaja na 1.868 metrih nadmorske višine. Ko sem izstopila iz avtobusa, sem zaznala, da je temperatura malo nad 20 stopinj Celzija in za poletje več kot odlična. Zvečer sem si morala obleči celo dolge rokave.
Končno naju nihče ni gledal čudno, če sva se sprehajala. Po poti do hotela, ki je bil na manjši vzpetini, sva se sprehodila mimo tržnice, angleških hiš z urejenimi vrtovi, hipodroma, parkov in golf igrišča.
Najin hotel je imel čudovit pogled na mesto, obkroženo s plantažami čaja. Imela sva srečo, da sva videla tudi obiralke čaja, ki morajo dnevno nabrati kar nekaj kilogramov čajnih listov. O čaju nekaj v nadaljevanju, saj sva obiskala tudi tovarno čaja.
Park Victoria
Mesto sva prehodila po dolgem in počez.
Šla sva mimo Victoria garden in se odločila, da si ga pogledava. Park se razprostira na velikem področju in ne bi bil nič posebnega, če se nama ne bi po nekaj minutah pridružil vodič. Ponovila se je zgodba iz Mihintale, ko se nama je domačin ponudil, da naju vodi. Tudi tokrat sva na koncu ugotovila, da nama ni žal. Izkazalo se je, da je vrtnar, saj je vedel veliko o rožah in parku. Sodeloval naj bi s slovenskimi vrtnarji, kar se nama najprej ni zdelo verjetno, ko pa nama je povedal nekaj imen rož v slovenščini, pa sva ga začela poslušati.
Po parku smo se sprehajali kar nekaj časa. Pripovedoval nama je o tem, kar sva videla, zato je postal ogled mnogo bolj zanimiv kot bi bil, če bi si ga ogledovala sama.
Posebej zanimivo je bilo, ko sem ugotovila, da je roža ali grm v parku nekajkrat večji kot je ista roža ali grm pri nas.
Na koncu sva mu dala nekaj drobiža, menda zato, da nama bo poslal semena rož v Slovenijo. Četudi jih nikoli nisem dobila, sem si ta dan zapomnila in tega vodiča tudi, saj nama je polepšal dan.
Praznik Esala Perahera ali procesija svetega zoba
V nedeljo, 30. 7. 2017, sva se ob 12. uri ponovno odpeljala nazaj v Kandy.
Spet sva se peljala z znamenitim vlakom, ki ga skoraj noben turist, ki pride v Šrilanko, ne izpusti. Vožnja je bila res zanimiva.
Tokrat nisem pozabila in sem si na vlaku kupila pražene arašide, ki so bili odlični.
Po treh urah vožnje sva prispela nazaj v Kandy. Prevzela sva oprane majice in se odpravila v mesto, da si pogledava praznovanje Esala Perahera, ki je eno najbolj slikovitih praznovanj na svetu. Pravzaprav se prvih šest dni imenuje Kumbal Perahera. Ravno zaradi tega praznovanja sem pot načrtovala tako, da sva bila v Kandyu drugi dan, ko se je začelo to deset dnevno praznovanje. To praznovanje je vsako leto julija in avgusta, v času polne lune. Tradicija se je začela v 4. stoletju našega štetja v znak spoštovanja relikvija svetega zoba Diyawadane Nilame.
Ko je bilo še svetlo, sva začela iskati primeren prostor za ogled te nadvse zanimive prireditve. Videla sva, da vsi hitijo v smeri templja, katerem je Budin zob.
Ulični prodajalci so postavljali manjše stojnice, policisti so preusmerjali promet v druge ulice, domačini pa so iskali najboljši prostor za ogled.
Najprej sva stala, ko pa sva videla, da se vsi posedajo na tla, sva tudi sama kupila plastično podlago, ki so jo prodajali v ta namen. Bila sva ena od redkih turistov, ki sva sedela med domačini.
Vzdušje je postajalo vedno bolj napeto. Ko so se pojavili prvi plesalci in glasbeniki, sem skupaj z ostalim gledalci začutila vznemirjenje. Mimoidoči so bili oblečeni v žive barve, vsaka skupina v drugačne.
Spremljali so jih bobnarji, žonglerji in nosači bakel. Ker se je vmes že stemnilo, so baklje osvetljevale ozračje in to na trenutke tako močno, da je izgledalo kot da je dan.
Vsakih nekaj trenutkov je prišel mimo nov nosač baklje. Ozračje je bilo nabito z dimom in kadili.
Skupina plesalcev v transu je hodila tudi po žerjavici. Posebej slovesno je bilo, ko so prišli mimo prvi sloni, ki so bili okrašeni v živo pisana ogrinjala in osvetljeni s stotinami lučk. Tako posebnega sprevoda v svojem življenju še nisem videla, zato sem bila res vesela, da sem pred potovanjem to zasledila. Ta večer je bil zagotovo vrhunec potovanja po Šrilanki.
Ogled tovarne čaja in batika ter nakupovanje na tržnici
Naslednji dan sva imela še čas za ogledovanje, zato sva se dogovorila z voznikom tuk tuka, da naju odpelje v tovarno čaja.
V tovarni sva izvedela, da zeleni in črni čaj pridelajo iz iste rastline, pomembno pa je, kako predelajo oz. sušijo liste.
Priznati moram, da tako dobrega zelenega čaja še nisem pila nikjer. Šrilanka je drugi največji izvoznik čaja na svetu, zato sem tudi za domov kupila pet velikih zavitkov zelenega čaja.
Ustavili smo se tudi v prodajalni batika. Izdelki so bili kar dragi, a res unikatni.
Za konec sva odšla na lokalno tržnico, kjer sva kupila še nekaj začimb, predvsem curry. Na voljo je bilo res veliko izdelkov iz keramike, bakra, medenine, lesa…, saj je v okolici mesta veliko delavnic, kjer izdelujejo umetniške izdelke. Tako se je počasi končeval prvi del najinega potovanja in se začenjal drugi, počitniški.
Nadaljevanje sledi v potopisu Šrilanka in Maldivi, nepozabno potovanje – 4. del.