Prvi del potovanja je zapisan tukaj http://veselonapot.si/category/azija/izrael/
Prečkanje izraelsko-jordanske meje
Ta dan nas je čakalo še nekaj posebnega. Prečkanje meje, a ne tako kot smo je vajeni. Peš.
Najprej smo se s taksijem odpeljali do izraelske meje. Nisem videla, da bi šel preko meje kakšen avtomobil.
Na izraelski strani meje smo morali plačati izstopno takso, kar me je presenetilo. Na jordanski meji so bile različne vrste. Mi smo se postavili v vrsto, ki je bila namenjena potnikom, ki bodo v Jordaniji spali najmanj dve noči. To je tudi pomenilo, da bomo v Petri plačali 50 namesto kar 90 jordanskih dinarjev.
Po prečkanju meje me je malo stiskalo, saj nisem vedela, kaj naj pričakujem. Bližal se je večer. Do centra mesta je bilo približno 4 kilometre. Opazili smo celo kolono taksijev, ki so želeli za njihove razmere kar veliko denarja. Že po poti smo opazili, da smo prišli iz urejene in tehnološko visoko razvite države v čisto drugi svet.
Res pa je, da sem po prvem šoku ugotovila, da so ljudje prijazni, te pozdravijo, se nasmehnejo in povprašajo, od kot si. Še enkrat – gre za zelo različni sosednji državi.
Prihod v Aqabo
Ko smo prišli v Jordanijo, sem se odločila, da bomo prespali v Aqabi. Za to noč nisem rezervirala ničesar, saj nisem vedela, ali bomo spali v Aqabi ali bomo takoj odšli do puščave Wadi Rum. Dobro, da sem se tako odločila, saj sem čez dva dni ugotovila, da je v puščavi zelo mrzlo in bi nas ponoči zagotovo zeblo.
Na hitro sem poiskala hotel. Prespali smo v novozgrajenem hotelu, v katerem nas je pričakala zelo čista in urejena soba. Še bolj pa sem to cenila, ko smo se vrnili iz Petre in spali naslednje tri noči v dražjem in slabšem hotelu. Edina slabost prvega hotela je bila, da okna niso dovolj tesnila in smo se že zgodaj zjutraj zbudili ob zvokih iz bližnje cerkve.
Pred spanjem smo odšli na večerjo v restavracijo, ki je bila namenjena turistom. Naročili smo si res vse, kar se nam je zahotelo.
Jordanske jedi so nam bile všeč, prav tako ali še bolj pa cene, ki so bile najmanj za polovico nižje kot v Izraelu.
Privoščili smo si tudi aperitiv, kar pa v vseh lokalih ni možno, saj povečini ne točijo alkohola. Posebna dogodivščina, povezana s tem, se nam je zgodila na novoletno noč. A o tem kasneje.
Z avtobusom do Petre
Malo smo poizvedovali, kako bi prišli do Petre, saj sem naslednji dan tam že od doma rezervirala hotel. Moj namen je bil, da imamo cel dan na razpolago za ogled te znamenitosti, saj je večina popotnikov pisala o tem, da si moraš za Petro vzeti čas. Skrbelo me je le, kakšne so razmere na cestah, saj v tem letnem času Petra vedno ni dostopna oz. odprta, saj lahko zapade sneg in poti do tja niso prevozne.
Kar se tiče informacij, ki smo jih dobili, so bili ljudje res zanimivi. Ko smo prišli do avtobusne postaje, nam je domačin povedal, da ob petkih v Petro vozi avtobus le 2x dnevno. Petek in sobota sta namreč za Jordance prosta dneva, kot sta pri nas sobota in nedelja. Ta domačin nam je povedal tudi uro odhoda avtobusa. Nato je prišel drugi domačin, ki nam je dejal, da avtobus ne vozi. Prvi domačin je prišel nazaj do nas in nas prepričeval, da ga naj ne poslušamo, ker nam ne govori resnice. Podobno zgodbo smo doživeli še enkrat.
Ker smo imeli do odhoda avtobusa še nekaj časa, smo poiskali lokalno restavracijo, v kateri se je trlo ljudi. Želeli smo si naročili to, kar je tipični obrok za domačine. Veliko ljudi je stalo tudi pred lokalom, saj so čakali, da si odnesejo hrano s sabo. Ko smo vstopili, smo videli, da za mizami sedi tudi veliko turistov, zato smo se opogumili in si naročili. Ko smo si naročili jedi, nismo točno vedeli, kaj bomo dobili. Najbolj všeč mi je bil žepek, v katerem so bile ocvrte kroglice iz čičerike, zelenjava in začimbe. To je bil moj prvi falafel in bil je odličen.
V hotelu smo se dogovorili, da bomo odvečno prtljago pustili pri njih in nekaj minut pred uro, ki nam jo je povedal prvi, prijazni domačin, smo šli na postajo. Na postaji najprej ni bilo nikogar. Čez nekaj časa je pripeljal manjši avtobus, nato je prišlo še nekaj potnikov.
Čakali smo kakšne pol ure, da se je avtobus napolnil, nato smo štartali. Šele ko smo se peljali skozi mesto sem videla, da je Aqaba res veliko mesto, saj smo mi videli le center.
Ko smo prišli izven mesta, smo se peljali po avtocesti. Na cesti so bile zapore, na katerih so kontrolirali vozila. Še dobro, saj sem se tako počutila bolj varno, saj večina voznikov tam, kjer kontrole ni bilo, ni upoštevalo prometnih predpisov. Po približno dveh urah vožnje smo prispeli v Petro.
Nastanili smo se v prijetnem hotelu in si na hitro ogledali mesto.
Večerjali smo v urejenem lokalu z lepim razgledom. Hrana je bila dobra in cenovno ugodna.
Sledilo je spanje v hotelu, v katerem smo imeli na srečo klimatsko napravo. Ta je bila potrebna, saj je bilo zunaj in v sobi mrzlo, zato smo si morali sobo ogrevati. Šele ko smo nastavili temperaturo na 30 stopinj Celzija, se je soba dovolj ogrela, da nam je bilo prijetno toplo. V tem predelu namreč temperature niso bile več tako prijetne kot ob morju, ko so nam čez dan zadoščali le kratki rokavi.
Petra ali Rožnato mesto, eno od sedmih čudes
Naslednje jutro smo zajtrkovali v hotelu. Ponovno smo pustili manjši del prtljage kar tam, nase pa smo oblekli vse, kar smo imeli toplega s sabo. Jaz sem si oblekla tople dolge hlače, majico in pulover z dolgimi rokavi, bundo, v nahrbtnik pa sem si za vsak slučaj dala še rokavice in kapo. Priprave so bile temeljite in kot se je pozneje izkazalo, tudi potrebne za celodnevno ogledovanje Petre.
Do vhoda v Petro smo se sprehodili, saj je bil naš hotel na hribu, približno 2 kilometra oddaljen od vstopne točke.
Vstopnina za Petro ni poceni, a denar pozabiš takoj, ko vstopiš. Kljub temu, da smo spali več v Jordaniji kot dva dni in nismo rabili plačati vize, smo za eno osebo plačali 50 jordanskih dinarjev, kar za njihove razmere res ni malo.
Že na vhodu sem začutila, da bo dan nekaj posebnega in tako je tudi bilo.
Jordanijo sem za svoj popotniški cilj izbrala zaradi Petre, ki jo Unesco opisuje kot eno izmed najdragocenejših kulturnih značilnosti sveta. Opisati se tega doživetja v celoti ne da. Po fotografijah sem si ponovno pričarala vzdušje in občutke, ki so me tistega dne prevevali, ko sem vstopala v ta skriti svet. Na srečo je Petro švicarski raziskovalec leta 1812 ponovno odkril, da je danes lahko odprta za obiskovalce.
Veličastna Zakladnica
Bili smo med prvimi, ki smo tistega dne kupili vstopnice, zato smo si začeli počasi in temeljito ogledovati najprej dolino, takoj zatem pa ozko sotesko Siq, ki je dolga nekaj več kot kilometer. Izklesala jo je voda, mestoma pa so jo razširili Nabatejci, ki so tu živeli nekje od 9. tisočletja pred našim štetjem. Po poti smo srečevali kočije s konjskimi in oslovskimi vpregami. Občudovala sem prečudovite barve skalnatih pobočij in jasno mi je postalo, zakaj se Petra imenuje tudi Rožnato mesto.
Dih mi je zastal, ko sem zagledala najbolj opevan in fotografiran del Petre, to je v nežno rdečkasto skalo vklesano Zakladnico ali Al-Khazneh, ki je v bistvu grobnica. Najprej sem videla le del stavbe, saj je skrita med visokimi skalami. Ko sem jo videla v celoti, sem jo najprej le nemo občudovala. Za dobro fotografsko kuliso so tam poleg konjev in oslov še kamele. Res fascinantno. Kar stala sem in brez besed gledala to skoraj 40 metrov visoko umetnino, ki naj bi bila zgrajena v 1. stoletju našega štetja.
Ko smo si dodobra ogledali prvi biser Petre, smo pot nadaljevali. Nisem slutila, da bom videla še kar nekaj podobnih biserov. Po poti sem se čudila, na kako velikem področju je živelo to starodavno ljudstvo.
Šli smo po Kolonadni ulici, mimo številnih stebrov, do Velikega templja. Občudovala sem tudi veliko gledališče, ki je res lepo ohranjeno.
Vsake toliko časa smo se povzpeli in iz višav občudovali dolino, kar je bilo še posebej osupljivo.
Zanimivo se mi je zdelo tudi to, da smo lahko vstopili v templje, v zakladnico in ostanke bivališč in smo si vsa ta čudesa pogledali tudi od znotraj.
Samostan in najlepši razgled na svetu
Ker smo bili na poti že kar nekaj časa, smo se vmes dvakrat ustavili v lokalu, kjer so nam beduini postregli čaj.
Po poti smo videli kar nekaj bivališč beduinov, ki še vedno živijo na tem področju.
Ukvarjajo se tudi z izdelavo in prodajo spominkov.
Ponovno smo občudovali templje, grobnice, predvsem pa prečudovite barve skale in peščenjakov. Barve so se prelivale in posebej lepo so zasijale, ko je nanje posvetilo sonce.
Čez čas smo se začeli vzpenjati. Pot je bila kar dolga in vzpon je trajal skoraj eno uro. Po poti smo srečevali konje z vodiči.
Ker je bil lep sončen dan, mi je po poti navkreber postalo toplo in samo takrat mi je bila vsa ta obleka, ki sem jo imela na sebi, odveč.
Ko smo prišli na vrh, se je pred mojimi očmi prikazala osupljiva lepota velikanske, največje zgradbe v Petri, to je Ad Deir. Samostan so najprej uporabljali kot grobnico, pozneje pa kot cerkev. Zgradba je podobna Zakladnici, a še večja. Res pa je, da je Zakladnica malo bolj arhitekturno dovršena. Nekaj časa smo sedeli pred lokalom in občudovali samostan.
Stavba me je posebej očarala, ko sem si jo pogledala iz višine. S hčerko sva malo naprej našli napis, ki je ponujal najlepši razgled na svetu. Povzpeli sva se in z vsakim korakom navzgor so se prikazovali lepši pogledi na samostan, nato pa še na pokrajino. Vredno je bilo truda. Ta pogled bi res lahko opisala kot eden najlepših, kar sem jih kdaj koli videla. Veličastno. Spomin za vse čase.
Sledila je pot v dolino in po poti nazaj podoživljanje že videnega. Moja pričakovanja so se izpolnila in nadgradila. Petra je zagotovo destinacija, ki je potovanje naredila edinstveno. Težko rečem, kaj od že naštetih vrhuncev potovanja bi dala na prvo mesto. Vse!