Fascinantno Mrtvo morje
Naslednji dan smo se ponovno z avtobusom odpeljali naprej, v uro in pol oddaljen kraj, cilj tega dne. Po poti sem opazovala pokrajino, ki se je spremenila v gorato in pusto pokrajino, brez dreves. Pokrajina je res nekaj posebnega in menda take ni nikjer drugje na svetu.
Čez nekaj časa sem opazila veliko slano jezero, imenovano Mrtvo morje. Polovica pripada Izraelu, druga polovica pa Jordaniji. Jezero se je nekoč razprostiralo na mnogo večjem področju, a se je v zadnjih nekaj tisoč letih postopno skrčilo. Vanj se steka reka Jordan, kar pa ne zadošča za dotok vode, pa tudi padavin je premalo, zato se jezero še danes skrči kakšen meter ali več na leto. Gladina Mrtvega morja se trenutno nahaja več kot 400 metrov pod gladino morja.
Avtobus nas je odložil pred hotelskim kompleksom v bližini majhne vasice Neve Zohar, ki je najnižje ležeča vas na svetu. Ko sem želela rezervirala apartma, sem ugotovila, da na tem področju ni veliko kapacitet za turiste, sploh pa ne cenovno ugodnih. Hoteli so zelo dragi, drugih možnosti pa skorajda ni. Ob obali je le nekaj naseljenih krajev, večinoma s hotelskimi kompleksi. Ni mi bilo žal, da smo se tu ustavili in eno noč prespali, saj je to področje res nekaj posebnega.
Lastnik apartmaja nas je z avtom odpeljal do kraja Ein Bokek, saj v tej vasici, kjer smo spali, ni bilo nobene trgovine ali lokala, kjer bi lahko jedli. Do tja bi pešačili več kot eno uro, še večji problem pa bila pot nazaj, po temi, saj cesta ni bila dovolj osvetljena. Ein Bokek je zelena oaza z odličnimi hoteli, praktično sredi ničesar. V kraju so tudi cenovno ugodni lokali, trgovine s hrano in spominki. Kupila sem kreme, izdelane iz soli, morskega blata in mineralov iz Mrtvega morja, ki imajo zdravilne lastnosti.
Masada, simbol starodavnega Izraela
Naslednje jutro sva se s hčerko odločili, da se bova z jutranjim avtobusom odpeljali v 20 minut oddaljen nacionalni park Masada, ki je vpisan na seznam Unescove kulturne dediščine. Pravzaprav sem načrtovala, da se bomo tam ustavili že prejšnji dan, po poti do kraja Neve Zohar, a smo bili prepozni, pa tudi avtobus bi nas ustavil ob glavni cesti, precej vstran od vhoda, pa še vso prtljago smo imeli s seboj.
Masada je ena najbolj obiskanih znamenitosti Izraela, a na ta dan tam ni bilo veliko ljudi. Vreme je bilo sončno, temperatura ponovno več kot 20 stopinj Celzija, torej za zimski čas več kot prijetna. Najprej sva si ogledali film, ki je prikazoval arheološke najdbe in zgodbe o Masadi, nato pa sva se z gondolo odpeljali na vrh. Pogled z vrha je bil veličasten in šele takrat sem si lahko predstavljala, kako nizka je gladina Mrtvega morja sedaj.
Masada je, kot sem že napisala, od gladine Mrtvega morja oddaljena približno 400 metrov, kar je toliko kot se je v preteklosti morje znižalo. Neverjetno! Osupljivo!
Ko sem se sprehajala po pečinah in si ogledovala ostanke trdnjave, zgodovinske najdbe in freske, sem razumela, zakaj je ta kraj za Izraelce tako pomemben.
Tu se je odvijala velika bitka, ki ima simbolno vrednost zanje. Na tem področju je nekaj let pred našim štetjem živel in zgradil utrdbo kralj Herod Veliki. Masada je bila kasneje, v prvih letih našega štetja prizorišče osupljive zgodbe. Nekaj manj kot 1.000 Judov se je na Masadi nekaj mesecev upiralo veliko številčnejši vojski Rimljanov. Ko so le-ti ugotovili, da bodo Rimljani preko zgrajenega nasipa vdrli k njim, so si raje sami vzeli življenje kot da bi bili njihovi sužnji.
Lebdenje v Mrtvem morju
Ko sva se vrnili iz nenavadnega izleta, smo imeli v načrtu še nekaj posebnega, to je popoldansko kopanje v Mrtvem morju. Vreme je bilo za ta letni čas več kot primerno. Spakirali smo prtljago in kar z njo odšli do bližnje javne plaže, kjer so bili ležalniki in tudi tuši. Na plaži je bilo le nekaj ljudi, zato smo nemoteno uživali v tej, čisto posebni izkušnji.
Na lastni koži sem občutila izredno slanost morja in to, da v njem ne moreš potoniti. Voda je kar nekajkrat bolj slana kot običajno je voda v morjih, saj ima okrog 30% soli.
V Mrtvem morju ni živih bitij, razen nekaj bakterij. S časopisom v roki, kot se spodobi, smo lebdeli v vodi. Presenečena sem bila nad tem, da me ni zeblo.
Nasploh se nerada kopam, če nima voda vsaj 25 stopinj Celzija. Ne vem, koliko jih je v resnici imela, a niti pomislila nisem, da v vodo ne bi šla.
Postalo mi je jasno, zakaj je tako malo plaž in možnosti, da doživiš to »kopanje«. Ob obali so postavljene opozorilne table, da je zelo nevarno, če hodiš izven utrjenih poti, saj lahko naletiš na nenadno posedanje zemlje ali nekaj metrov globoke jame. Mi smo se raje držali preverjenega in smo se kopali tam, kjer je to bilo dovoljeno.
Na jug, do Eilata
Ko je prišel čas za odhod, smo odšli na postajo pred hotelom. Do skrajnega juga države, mesta Eilata, smo imeli še 2 uri in pol vožnje. Avtobus naj bi po voznem redu že prišel, a ga ni bilo. Na telefonu, ki je vse prihode in odhode zaznal do minute točno, je kazalo, da avtobus prihaja, a ga ni bilo. Nismo vedeli, kaj je narobe. Potem je končno prišel, a je bil poln. Sama sreča, da je kmalu zatem po čudežu prišel še eden, s katerim smo se potem le peljali. Ugotovili smo, da je bil problem v tem, da smo stali na napačni postaji, stati bi morali višje, pri glavni cesti, saj na tej postaji vsi avtobusi očitno niso stali.
Ko smo prišli v Eilat, največje obalno mesto, ki leži na jugu Izraela, sem bila res presenečena nad njegovo urejenostjo. Posebnost mesta je letališče, ki je skoraj v centru. Zelo blizu je še eno letoviško mesto, Aqaba, ki pa je že v Jordaniji.
Mesto smo si ogledali zvečer in še naslednje jutro.
Nastalo je po letu 1950 in je res prava izbira za vse, ki si želijo pozimi uživati na soncu, se kopati v Rdečem morju in se potapljati. Lahko rečem, da je Eilat kljub mladosti, mesto z dušo. Semkaj sem želela priti iz enega samega razloga, to je, da plavam z delfini.
Ugotovila pa sem, da bi lahko naštela še veliko razlogov, zakaj bi se želela pozimi sem še kdaj vrniti. Pozimi je tu povprečna temperatura višja od 20 stopinj Celzija, temperatura morja pa je primerna za plavanje. Zelo pomembno je tudi to, da ima Eilat 360 sončnih dni na leto.
Plavanje z delfini v naravnem okolju
Četrtka, 27. decembra 2018, ne bom nikoli pozabila. Uresničile so se mi sanje – plavanje z delfini v njihovem naravnem okolju. Na svetu je samo nekaj takšnih krajev, kjer je to mogoče. Odšli smo do grebena delfinov ali Dolphin reef.
Moja sopotnika, mož in hčerka, sta me pri tem podpirala, nista pa imela želje, da se mi pridružita. Termin je običajno potrebno nekaj dni prej rezervirati, a ker je bila zima in ni bilo toliko turistov, sem imela srečo, da je bil tisti dan na voljo prost termin zame.
Najprej sem se morala preobleči v neoprensko obleko. Z mano v skupini sta bila še fant in dekle ter vodička, ki nam je podala podrobna navodila.
Povedala je, da v zalivu, na 10.000 kvadratnih metrih, prosto živi nekaj delfinov. Delfini bi lahko odplavali, saj zaliv ni ograjen. Povedala nam je tudi imena delfinov in njihovo starost. Ker že nekaj let nisem snorkljala, sem imela malo treme. Vedela sem, da se moram prepustiti občutkom in želji in če bom to uspela, bom uresničila svoje sanje.
Odšli smo v vodo in ponovno poslušali navodila. Sledilo je pol urno nepozabno doživetje. Vodička je plavala pred nami, mi trije pa za njo. Za roko sem držala fanta, ki je bil v sredini. Mimo nas so prosto plavali delfini in druge ribe.
Vodička nam je prej povedala, kako nas bo opozarjala, kam gremo in kakšen gib naj naredimo, če želimo, da se nam delfin približa. Delfin se približa po svoji prosti izbiri in ne zato, ker bi jih hranili, kot je to običajno pri šovih z delfini, ki sem jih že kar nekaj videla. Ravno zaradi tega je ta izkušnja edinstvena. Jaz giba, da bi priklicala delfina do mene, nisem upala narediti. Mogoče naslednjič…
Po koncu plavanja smo odšli pod vročo prho. Voda je bila res vroča, a je bilo to potrebno, saj sem šele takrat ugotovila, da sem decembra pol ure plavala v morju. Zaradi vzhičenosti tega sploh nisem zaznala. Doživetje smo zaključili s kosilom v tem lepem parku, med pticami in palmami, s pogledom na Rdeče morje in zaliv z delfini.
