Ideja za potovanje
Odločena sem že bila, da se bom pozimi 2023 ponovno podala v tople kraje. Mogoče bo to Savdska Arabija, ena najbolj na novo dostopnih popotniških destinacij? Ali pa Oman, ki mi je bil tudi precej skrit in nepoznan? Odločitev je bila sprejeta tako rekoč od danes na jutri, ko me je Valerija vprašala, kam nameravam. Oman. Tako smo se z že »staro« ekipo dobili na prvem sestanku. Dali so mi tako rekoč dali odprte roke pri izbiri. Destinacije in vsega ostalega.
Na prvem uradnem sestanku smo kar takoj kupili letalske karte in odločitev je bila sprejeta. Resda me je malo stiskalo pri srcu, saj je bil vstop v Abu Dhabi, preko katerega smo leteli do Muškata, še vedno delno pogojen s polnim cepljenjem, ki pa ga vsi niso imeli. Nisem si znala predstavljati, ali to pomeni, da oseba, ki ni cepljena, ne bo mogla iti iz letališča. Zato sem za pot domov za vsak slučaj preverila, ali je možno prenočiti kar na letališču v Abu Dhabiju. Na srečo se je to do naslednjega srečanja spremenilo, saj niti za Oman, niti za ZAE ni bilo več covid omejitev. Kar hitro smo tudi rezervirali avte za Oman, saj se cene po mojih izkušnjah tik pred odhodom zvišajo.
Izvedela pa sem za nov zaplet in sicer ta, da bo eden od osmerice tik pred našim odhodom za 14 dni službeno odpotoval še nekaj ur naprej od nas in se nam bo pridružil kar na cilju, v Muškatu. Ojoj! Kako bomo to speljali? Pa še letalske karte si je moral kupiti še enkrat!
Pa to še ni bilo vse. Na tretjem srečanju sem morala zbrano družbo obvestiti, da so nam spremenili ure poleta in bomo morali zaradi tega prvo noč prespati v Abu Dhabiju. Naknadno smo ugotovili, da to našemu popotniku Igorju bolj ustreza. Kupiti mora le še eno letalsko karto, pa bo.
Okviren načrt poti sem hitro sestavila, saj sem imela osnutek narejen že pred corono. Že rezervirane avte smo morali stornirati in jih rezervirati še enkrat. Manjši zaplet je nastal, ker smo mislili, da so avti rezervirani, pa v resnici niso bili, saj niso bili plačani. A pred odhodom se je vse uredilo.
Ker smo bili skupina, sem potovanje načrtovala tako, da ne bo preveč naporno. Ko smo se doma o tem pogovarjali, smo se nasmejali, saj sem to opisala tako: peljemo se dve uri in nato spimo, naslednji dan se spet peljemo 2 uri in spet spimo…
Pričetek poti in polet do Abu Dhabija
V petek, 27. 1. 2023, sva z Iztokom popoldan, malo pred odhodom prevzela najin avto, na katerem je bila dva dni prej namerno preluknjana guma s strani prijaznega prebivalca našega mesta. Odločili smo se, da trije prespimo na Dunaju, saj smo imeli jutranji let. Midva se na pot rada podava tako, da sva čim bolj spočita, če se le da. Po poti je snežilo, zmanjkalo nam je tekočine za brisalce, a smo se kljub temu po treh urah uspešno pripeljali do hotela.
Ob sedmih zjutraj smo se srečali na parkirišču s preostalimi člani iz drugega avta in se družno napotili do letališča. Ob 8.25 naj bi poleteli do Abu Dhabija, a smo zaradi časovne razlike in zamude pristali ne ob 17.05, ampak dobro uro pozneje. Na letališču naj bi nas pričakal Igor, a ker je bil zelo utrujen zaradi neprespane noči, nas je pričakal v hotelu. Mirjani so od sreče, da ga končno vidi, tekle solze.
Običajno o tem ne pišem, a hotel je bil, za ta denar, ki smo ga plačali, neverjetno lep.
Imeli smo večerjo in zajtrk, ki sta nas več kot navdušila. Zjutraj smo ponovno naročili taksi in se odpeljali nazaj na letališče. Poleteli smo ob 8.35 in ob 9.50 pristali na enem od najlepših letališč na svetu, v Muškatu.
Ne vem več točno, na katerem letališču je bil zanimiv dogodek z Racem in palcem, a se še danes nasmejim ob misli na to, kako se je »pogovarjal« s carinikom. Le-ta mu je hotel dopovedati, da naj nastavi palca za odvzem odtisov, on pa je menil, da je dobro opravil in mu pokazal desni palec. Še dobro, da mu ni sredinca.
Muškat
Prevzeli smo vnaprej rezervirana avta in se podali do našega hotela. Kar hitro smo dobili sobe in se ponovno razveselili udobja hotela. Ponujal je ogrevan bazen na strehi in zvečer, po ogledu mesta, smo uživali v zahajajočem soncu in ob pogledu na čudoviti Muškat.
Mesto me je v vseh pogledi pozitivno presenetilo. Povsod je bilo izjemno čisto, skoraj nobenih stolpnic, le nekaj malo višjih hotelov na obrobju mesta. Občudovala sem zanimivo arhitekturo in čudovite, večinoma bele hiše. Odpeljali smo se čez celo mesto do Mutrah Corniche. To je nekaj kilometrov dolga sprehajalna pot ob obali. Nastavljali smo se sončnim žarkom, občudovali ptice, ki so nas preletavale in uživali ob pogledu na urejeno obalo.
Bili smo v bližini znane tržnice Mutrah, kjer smo naleteli na problem, kako plačati parkiranje. Brezplačno je bilo do takrat, ko se tržnica odpre, to je do 16.30 ure. Parkirnino je bilo možno plačati samo preko aplikacije, kar pa nam ni uspelo. Prijazni domačini so nam celo hoteli plačati parking, a ker je bilo to zamudno, smo se raje odpeljali drugam. Na hitro smo pojedli, menjali nekaj denarja in se odločili, da si stare tržnice ta dan ne bomo ogledali.
Odpeljali smo se do izjemno lepe stavbe Royal Opera House, ki je že od zunaj nakazovala, da je nekaj posebnega.
Tik pred zaprtjem je bil na voljo zadnji voden ogled operne hiše in z Iztokom sva se odločila, da se bova tega udeležila. Ni nama bilo žal, saj je stavba tako od zunaj kot od znotraj prekrasna. Vodič nam je na zanimiv način spregovoril o posebnosti objekta in gradnje. Občudovala sem bleščeče površine iz marmorja in drobne detajle, s katerimi so gradbeniki vdihnili stavbi svojstven pečat.
Strinjala sem se s komentarjem, da je stavba fascinantna, saj naj bi bila ena tehnično najbolj opremljenih opernih hiš na svetu.
Ogledali smo si še sultanovo palačno Al Alam, a le od daleč.
Področje krasijo številni grmički in cvetlične grede. Na vzpetinah smo videli dve utrdbi, Al Jalali in Al Mirani, ki sta bili zgrajeni v 16. stoletju. Ta del mesta me je res navdušil.
Naslednji dan smo si ogledali največjo mošejo v Omanu, to je Grand Mosque of Sultan Qaboos, ki je bila zgrajena leta 2001. Na ogled je dopoldan, do 11. ure. Kljub temu, da smo vedeli, da se moramo primerno obleči, smo morali nazaj v avte in svojo garderobo dopolniti – moški s hlačami preko kolen, ženske pa z oblačilom, ki sega preko gležnjev.
Prvi del mošeje je bil zanimiv, bila pa sem presenečene, ker sem pričakovala nekaj več.
Posebej sem bila pozorna na tla, ker sem prebrala sem, da je posebnost mošeje ročno izdelana perzijska preproga, velika 70 x 60 metrov, ki jo je šesto žensk tkalo kar tri leta.
Ko smo že hoteli oditi, smo ugotovili, da je pred nami še ena, mnogo večja in lepša dvorana, ki pa jo je krasila prej omenjena preproga. Bela mošeja se nam je šele takrat pokazala v svoji bleščavi, od zunaj so jo božali sončni žarki, od znotraj pa jo je krasil velikanski lestenec iz kristalov Swarovski, Ko je bil izdelan, je bil največji na svetu.
Vožnja do mesta Fins
Ta dan smo se peljali z avti iz Muškata in naša pot se je začela z vzponom nad mestom. Žal ni bilo nikjer možnosti, da se ustavimo in iz hriba občudujemo prekrasno belo razpotegnjeno mesto. Kar naenkrat smo se znašli sredi nezanimive pokrajine, med skalnatimi hribi, ki so bili skorajda brez rastja. Tu in tam so se pojavile vasi ali manjša mesta. Cesta je bila dvopasovnica in v zelo dobrem stanju.
Dogovorili smo se, da se bomo ustavili v kraju Quriyat, ki naj bi bila manjša ribiška vasica. Kraj je bil mnogo večji kot smo pričakovali, zato se najprej nismo znašli in nismo vedeli, kje bi sploh parkirali. Prispeli smo do obale, na kateri naj bi videli tradicionalne ribiške čolne, ki se imenujejo dhowi.
Dogovorili smo se, da bomo poiskali restavracijo za kosilo. Malce v dvomu, ali smo se odločili prav, smo se usedli v lokal, v katerem so obedovali domačini. Cene so bile tako smešno nizke, da nisem vedela, kaj naj pričakujem. Hrana, ki smo jo dobili, je bila okusna in ko smo na takšen način prebili led, smo se naslednjič mnogo lažje odločili za lokal, v katerem se prehranjujejo domačini.
Naslednji postanek je bila vrtača Bimmah Sinkhole. Ta se nahaja v sklopu parka Hawaiyat Najam. Luknja je kar velika, saj je njeno dno približno 20 metrov globoko. Na dnu je voda, ki se vanjo steka tudi iz morja. Najprej smo od zgoraj občudovali vodno gladino, ki se je prelivala v čudovitih odtenkih zelene in modre barve.
Nato smo se spustili po stopnicah do vode. Ker je tisti dan malce pihal veter, v vodi ni bilo kopalcev, četudi je bila temperatura vode, ko smo vanjo namočili noge, kar prijetna. Noge so nam masirale majhne ribice, zato smo se jim prepustili in uživali.
Sledila je še kratka vožnja do prenočišča v kraju Fins. Že doma sem ugotovila, da se vile Fins nahajajo na dveh lokacijah. Ena lokacija je pri morju in druga v bližini Wadija Shab. Seveda smo se znašli na napačni lokaciji. Na srečo smo se z lastnikom dogovorili, da nas pride nekdo iskat. A kako mu dopovedati, kje smo? Pri mošeji z modro ali zlato kupolo? Na srečo nam je pomagal lastnik brivnice in mu po telefonu povedal, kje se nahajamo. Ko smo se naslednje dni vozili po državi, sem ugotovila, da je zelo težko nekomu opisati, pri kateri mošeji si, saj jih je nešteto in dvomim, da vedo, kakšno barvo kupole ima mošeja v bližnjem kraju.
Kakorkoli, čez pol ure smo bili v vili. Vila je bila čisto pri morju kot je bilo tudi v njenem opisu. Vila je bila točno takšna kot je bila opisana. Vsak par je imel svojo sobo s kopalnico in kar nas je najbolj navdušilo, imeli smo na razpolago manjši ogrevan bazen s pogledom na morje. Ko smo čakali, da se voda v bazenu ogreje, smo se še malce igrali s kartami. Večer je bil popoln.
Potovanje ob obali do Al Ashkharah
Kraj je znan po tem, da so v njegovi bližini čudovite plaže z belim peskom. Zjutraj sem se sprehodila po obali, a ker v vodi ni bilo kopalcev, si tudi jaz nisem upala zaplavati. V bližini sem opazovala turiste, ki so prespali v prikolici in so lovili ribe. Že prejšnji dan sem ob obali opazila več prikolic in šotorov, ki so namenjeni kampiranju. To obalno področje je znano po tem, da si lahko poiščeš svoj kotiček in kampiraš. Potrebuješ pa avto na štirikolesni pogon, saj ceste ob obali niso utrjene.
V nadaljevanju dneva nas je pot vodila do kraja Qalhat, ki je bilo nekdaj pomembno trgovsko središče. Ko smo prispeli v kraj, smo zagledali ruševine hiš, a nikjer ni bilo označeno, kje se nahaja mavzolej Bibi Maryam. Le-tega je zgradil sultan za svojo ženo in je bil uvrščen na seznam Unescove svetovne dediščine. Ustavili smo se pred zgradbo, ki je bila videti kot šola in vprašali, ali nam lahko pokažejo pot do omenjenega mavzoleja.
Izvedeli smo, da je stavba res šola. Povedali smo, da smo tudi mi večinoma šolniki, a si zgradbe zaradi obiskov, ki so jih ravno imeli, od znotraj nismo mogli ogledati.
Prejeli smo pa navodila, kje se nahaja mavzolej. Ko smo se želeli peljati do tja z avtomobilom, smo skoraj nasedli, saj pot ni bila utrjena. Nismo vedeli, ali smo res na pravi poti, a smo se vseeno povzpeli na vzpetino, od koder je bil čudovit pogled na dolino.
Malo naprej nas je ustavil paznik, katerega naloga je očitno bila, da varuje zgradbo, ki je res bila mavzolej. Nikjer ni bilo nikogar drugega. Področje je bilo zavarovano z ograjo, zato se nismo smeli približati objektu, smo pa se smeli fotografirati in si ga ogledati izpred ograje.
Vse skupaj je bilo precej nenavadno, saj še nisem doživela, da bi bil objekt, ki je bil uvrščen na seznam Unescove svetovne dediščine tako rekoč pozabljen. Morebiti imajo v načrtu, da bodo področje uredili v prihodnosti.
Odpeljali smo se nekaj kilometrov naprej in se ustavili blizu našega naslednjega cilja, mesta Sur. Avte smo parkirali ob obali, s prekrasnim pogledom na svetilnik, ki je znamenitost mesta.
Pred nami je bila restavracija in ker je bil čas kosila, smo se odločili da vstopimo. Hrana je bila zelo okusna, prav tako sveže stisnjen mangov sok, ki sem si ga zaželela.
V času, ko smo bili tam, je bilo mesto bolj ali manj prazno, saj se v Omanu večina tržnic in lokalov odpre šele popoldan. Po naključju smo našli slaščičarno, v kateri so imeli odlične baklave. Omenila bom še Iztokov neuspešen poskus nakupa alkohola. A o tem več v nadaljevanju, ko pa nam je to uspelo.
Mesto Sur mi je bilo všeč. Našemu vozniku pa očitno tudi, saj smo namesto neke čudne bližnjice ubrali po daljši poti, zato smo se skozi mesto vozili skoraj pol ure in smo si ga lahko bolje ogledali.
Peljali smo se po delu znamenite obalne ceste. Ker se je začelo temniti, do cilja pa smo imeli več kot uro vožnje, zadnji del poti ni bil najbolj prijeten. Pa ne zaradi slabe ceste, ampak zaradi »poskokov«. Voznik avta, ki je peljal prvi, je bil v stresu, saj so se vsake toliko časa na cesti pojavile talne ovire in če ni bil pozoren, smo malce poskočili. Igor je bil večinoma prvi voznik in se je že kar izuril za vožnjo po Omanu. Vmes smo se na kratko ustavili blizu zavetišča za zaščitene želve, a ker ni bila sezona, ko ležejo jajca in si lahko to ogledaš, se nismo odločili za nočni ogled valjenja mladih želvic.
Končno nam je uspelo priti do kraja Al Ashkharah, ne pa tudi do naše vile ob morju. Zaradi slabe izkušnje preteklega dne, ko smo iskali našo vilo, sem bila tokrat malce bolj pomirjena, saj je tokratni naslov vseboval mesto, ulico in hišno številko. A bila sem v zmoti. Google nas je vodil po neki čudni cesti, med hišami, nikjer ni bilo videti obale in morja. Naenkrat smo se znašli na čisto ozki, neasfaltirani cesti in izgledalo je, da ne gre ne naprej in ne nazaj. Iztok se je usedel na voznikov sedež in nekako prišel nazaj na glavno cesto. Naslednji voznik ni imel te sreče in spodnji dela avta se je malce poškodoval. O tem, kako zadevo sanirati, je bilo naslednje dni kar nekaj besed. Pa je Anica kupila lak za nohte in zadeva je bila urejena.
Pa se vrnimo k iskanju vile. Jaz sem bila res vznemirjena. Vozili smo se sem in tja, začeli iskati hotel, da bi vprašali za pomoč. Hotela nismo našli. Zato sem poklicala lastnika vile, ki mi je povedal, da je v Muškatu. Skušal nam je pomagati, tudi s pomočjo ponovno prijaznih domačinov, a nam ni šlo. Vmes smo izgubili še drugi avto in moja živčnost se je stopnjevala. Kaj bomo, če ne najdemo vile? Bomo našli drugo prenočišče? Pa tako lepa je bila videti na slikah!
Malo smo se še vozili v neznano in še enkrat sem klicala lastnika. Nekako nam je uspelo izvedeti, kateri objekt je v bližini vile. To smo vtipkali v google zemljevide in naenkrat smo se znašli pred osvetljeno hišo, pred katero je nekdo stal. Smo končno prispeli prav? Ja! Juuuuupi! Nisem mogla verjeti,. Ko smo ugotovili, da ima vila ime in da bi, če bi ga vedeli, hišo brez težav našli, smo bili kar jezni na lastnika.
Hiša je bila na srečo kot sem si jo predstavljala. Čudovita, tako sobe, kot velikanska dnevna soba, zunanji bazen v velikansko teraso in čudovita lokacija ob morju, še lepša kot prejšnji dan.
Samo kuhinja je bila v slabšem stanju, a ker smo jo dejansko potrebovali samo za kuhanje kave, smo to zanemarili.
Dolgo v noč smo klepetali. Nisem vedela, zakaj, a sem ob polnoči ugotovila, da praznujemo rojstni dan mojega pasoša. Smeha je bilo res veliko. Pojedli smo celo torto njemu v čast. Šampanjca nismo imeli, ker v Omanu ni tako enostavno kupiti alkohola.
Naslednje jutro sem se sprehodila ob obali, ki je kar vabila, da bi še na tej lokaciji ostali še nekaj dni. Naslednjič…
Ruševine in mošeja Al Hamouda
Ta dan smo imeli samo eno uro vožnje do naslednjega cilja, zato smo se dogovorili, da se bomo po poti ustavili. Mirjana je našla zanimivo mesto Wilayatu Jaalan Bani Bu Ali. Najprej smo naleteli na ruševine zelo velikega obzidja in v njem nekaj porušenih zgradb.
Kaj takšnega ne vidiš vsak dan. Ljubitelji zgodovinarji bi bili šokirani. Nikjer napisov, da je prepovedan vstop. Prosto smo se lahko sprehajali sredi ostankov nekdanjih obzidja. Nekateri deli so bili še kar ohranjeni.
Nenadoma sem se zavedala, da se lahko kakšna stavba ali njen del tudi nenadoma zruši, zato sem odhitela na varno mesto in samo iz daljave opazovala dragocene ostanke iz preteklosti.
Nato smo se v istem kraju odpeljali še do mošeje Al Hamouda, ki nam jo je priporočal domačin. Ta mošeja naj bi bila zgrajena pred 500 leti in je v nasprotju s prejšnjo zgradbo lepo obnovljena. Posebnost mošeje je 52 kupol, ki so bohotijo nad njo.
Sprehod v bližini je bil zanimiv, saj smo se tako pobliže srečali s tem, kako živijo domačini, ki niso tako bogati kot tisti v Muškatu ali Suru. Opazila sem,, da se veliko živali, predvsem koze, prosto sprehajajo po mestu ali ob obali.
Doživetje v puščavi Wahiba Sands
Po zanimivem začetku dneva smo v bližnji blagovnici, v kateri nakupujejo samo domačini, dokupili zaloge vode in drobnarij, saj smo se bližali puščavi, ker trgovin ne bo. Ugotovila sem, da to niti ni bilo potrebno.
Ko sem načrtovala potovanje, sem se najbolj obremenjevala s tem, kje bomo spali, ko bomo v puščavi. Ko smo prispeli do campa, sem si oddahnila, ker je bil camp v pozitivnem smislu nad mojimi pričakovanji. Camp je bil nekaj kilometrov oddaljen od asfaltirane ceste, v začetku puščave. Imeli smo dva luksuzna šotora z vsem udobjem kot da bi bili v hotelski sobi.
Pričakali so nas trije zelo prijazni fantje, ki so ves čas bivanja skrbeli za nas. Sprejem je bil popestren z datlji, čajem in kavo, postreženo s prijaznim nasmehom.
Ko smo se razgledali, je bila na vrsti dve in pol urna vožnja po puščavi. Imeli smo dva džipa z najetima voznikoma. Najprej sta spustila zrak iz pnevmatik, kar je potrebno za vožnjo po puščavskih sipinah. Po poti smo izvedeli veliko o dirkah s kamelami in o tem, kakšni zaslužki čakajo lastnike zmagovalnih kamel. Ustavili smo se in kamele tudi pobliže pogledali.
Naslednjih nekaj minut sem doživela enega od vrhuncev potovanja. Prispeli smo namreč do vznožja hriba, kjer so se začele več kilometrov dolge valovite sipine. V puščavi sem bila že večkrat, tudi na nekajdnevnem potovanju z džipi, a tega, kar se zgodilo v nadaljevanju, nisem pričakovala. Na vrhu hriba sem videla parkiran avto in pomislila sem, le kako je prišel na vrh, saj so bile peščene sipine visoke in strme. Naenkrat je naš voznik zaštartal in čez nekaj trenutkov smo bili na vrhu tudi mi. Niti kričati nisem uspela. Kaj takega! Nato smo se zapeljali nazaj.
Voznik si je pred vožnjo pripel varnostni pas in dojela sem, da bo podvig ponovil. Tokrat sem uspela zakričati. Takrat je dobil vražje iskrice v oči in še bolj pritisnil na plin. To je nekajkrat ponovil. Moji sopotniki so bili menja, da bolj kot sem kričala, večje veselje je imel. Pri zadnji vožnji sem bila prepričana, in ne samo jaz, da se bomo dobesedno prevrgli na bok.
Končno smo se ustavili na vrhu hriba in izvedeli, da bomo tam dočakali sončni zahod. Sipine so se bleščale v zahajajočem soncu. Pokrajina nas je pustila brez besed. Prelepo.
Večerja in zajtrk sta nas navdušila.
Še zadnje dvome, ali bomo v Omanu potrebovali domači mesni narezek iz konzerve, je pregnala res okusna hrana.
Večer se je zaključil s tabornim ognjem in opazovanje zvezd. Spokojnost v duši. Trenutki za večen spomin.
Wadi Bani Khalid
Zjutraj smo se stežka poslovili od gostoljubnih domačinov. A čakal nas je še en izjemno zanimiv dan v wadiju.
Veliko sem brala o wadijih v Omanu, a si nisem znala natančno predstavljati, kaj je to. Wadi moraš doživeti. Imela sem srečo, da sem izbrala enega, ki je po mnenju mnogih popotnikov eden najlepših v državi.
Po eni uri vožnje smo prispeli dolino. Že prvi vtisi so bili čudoviti in nakazovali, da bo pred nami čudovit dan. Zjutraj sem si oblekla kopalke, se opremila z brisačami in kremo za sončenje. Sonce je sijalo, temperatura je bila med 25 in 27 stopnjami Celzija. Pogled na rečno strugo, ki se je mestoma razširila in je bila obdana s skalami, pred tem pa s palmami, je bil izjemno lep.
Sprehodila sem se po mostičku in občudovala okolico.
Po malce strmi poti smo že čez nekaj minut hoje uzrli prvi tolmun. Po poti smo srečali skupino slovenskih turistov, drugih obiskovalcev pa na srečo še ni bilo veliko.
Šest iz skupine se nas je podalo v vodo. Ženske smo si, kot je bilo zapisano ob vstopu, čez kopalke nadele majico. Pozneje smo videle, da se vse turistke tega ne držijo, a me smo bile uvidevne in smo spoštovale priporočila.
Bili smo razposajeni kot majhni otroci. Na našo srečo je Milan delček tega ujel in nas fotografiral. Trenutki, ko sem lezla preko skal kot polž, so bili neizmerno zabavni.
Tudi Rac je bil cel čas prisoten s svojo kamero. Film, za katerega je od nas na after partiju prejel zeleno žabo, je bil odličen za podoživljanje teh nepozabnih trenutkov.
Malo smo plavali, malo smo hodili po skalah in prispeli do naslednjih naravnih bazenov. Ko smo morali iti iz vode po skalah, sem bila vesela, da sem si obula natikače. Tolmuni in ozki rečni kanali so bili pravi vir zabave za kar nekaj časa. Ko smo prispeli nazaj, do izhodiščne točke, smo si ponovno privoščili masažo stopal s pomočjo majhnih ribic, kot v vrtači. Imeli smo srečo, da smo prišli zgodaj, ko še ni bilo gneče. To je bil zame še eden od vrhuncev potovanja.
Nizwa
Čakala nas je še dve urna vožnja do Nizwe. Naslednji dve noči smo spali v t.i. resortu, ki so ga odprli pred enim mesecem. Prispeli smo proti večeru in za spremembo takoj našli lokacijo. Za dobrodošlico so nam v šotoru ponudili njihov tradicionalni čaj karak, datlje in sladico halvo.
V naselju so bile hiše za štiri osebe, dva bazena, igrala in tudi nekaj živali za najmlajše obiskovalce. Nisem se mogla načuditi, da je držalo, kar sem doma prebrala in še boljše. Ker se nam ni dalo voziti na večerjo, so nam jo dostavili iz bližnjega lokala.
Zjutraj smo po odličnem zajtrku pohiteli v mesto Nizwa, da ne bi zamudili petkove tržnice.
Ker sta v Omanu vikend petek in sobota, najprej nismo bili prepričani, ali je v petek tržnica sploh odprta. Ko smo prihajali v mesto, smo ravno ujeli še zadnje minute trgovanja z domačimi živalmi, saj smo videli, da so domačini s tovornjaki odpeljali koze, ki so jih kupili.
Nato smo se sprehodili po tržnici in poskusili lokalne slaščice,
Občudovali smo številne začimbe in izdelke iz srebra ter lončene posode, ki so značilne za Nizwo.
Tržnica ali souq je imela značilen vonj po kadilu, ki se imenuje »frankinsence«.
Dogovorili smo se, da si bomo popoldan ogledali trdnjavo. Tržnica se je zaprla, zato smo v času kosila poiskali restavracijo. Ponovno smo imeli srečo pri izbiri, saj tam kjer jedo domačini, ne moreš zgrešiti. Zanimivo se mi je zdelo, da so se domačini posedli v zasebne separeje, zastrte z zavesami, v katerih jim postrežejo hrano kar na tleh. Pred separejem se sezujejo in se posedejo na nizke blazine. Naročili smo plošče in bili zadovoljni s hrano.
Popoldan smo se dogovorili za vodeni ogled trdnjave, ki je s svojim velikim obzidjem res impozantna in vredna ogleda.
Z vrha je lep pogled na okolico. Nizwa je eno najstarejšim mest v Omanu in je bila v preteklosti tudi glavno mesto države. Zanimivo je bilo videti tudi tradicionalen ples domačinov, ki ga spremlja igranje na instrumente in petje.
Zapomnila sem si, da smo tukaj pili najboljšo kavo na celem potovanju.
Srečali smo tudi družino iz Slovenije in ker še niso vedeli, kje bodo spali, smo jim priporočali naš resort. Zvečer smo bili v resortu skoraj sami Slovenci. Poleg naše skupine še ta družina in še en par iz Slovenije in samo dva domačina. Kaj takega! Zjutraj nas je ta domačin ogovoril in nas povabil, da ga obiščemo na njegovem domu v Muškatu. Res mi je bilo žal, da nismo imeli časa za obisk. Takega povabila ne dobiš vsak dan.
Še enkrat v Muškatu
Naslednji dan smo se peljali nazaj do Muškata, mimo trdnjave Bahla, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Ker smo si prejšnji dan ogledali trdnjavo v Nizwi, smo se tokrat ustavili samo za kratek hip, da smo si trdnjavo ogledali od zunaj.
Želeli smo, da pridemo pravočasno v Muškat in to zaradi dveh razlogov. Prvi je bil ponoven obisk stare tržnice Mutrah, za katero smo po ogledu tiste v Nizwi ugotovili, da je bolj pristna, domačinska. Ko smo parkirali pred tržnico, smo se razšli in midve z Mirjano sva ugotovile, da je tržnica ne le ena najstarejših tržnic v arabskem svetu, ampak je tudi velik labirint. Ko smo se srečno našli, smo kupili kummo, tradicionalno pokrivalo, začimbe in druge spominke.
Drugi razlog, zakaj smo hiteli v Muškat, je bila pijača. V začetku sem omenila, da je v Omanu težko kupiti alkohol. Na letališču nismo slutili, da bo temu res tako, zato je tista »malenkost«, ki sta jo kupila dva naša jasnovidca, komaj zadoščala za začetek potovanja. Saj ne, da alkohol nujno potrebujemo, kot npr. vodo, a naši moški so se zadnje tri dni ob večerih pogovarjali še samo o tem. Iztok je v Suru poizkusil in skoraj uspel z nakupom.
Torej, štirje od skupine smo se zvečer, po nakupovanju na tržnici, podali v akcijo. Prispeli smo do specializirane prodajalne in dobesedno ostrmeli. Polne police vsega in to kakšne količine! Kako smo nakup končali, je skrivnost. Dejstvo je, da naši moški verjetno še nikoli s takšnim užitkom niso spili piva.
Na koncu večera sem še enkrat uživala na strehi hotela v bazenu s še bolj toplo vodo kot prvi večer. Čudovit zaključek čarobnih dni in noči v Omanu.
ZAE – Abu Dhabi
V nedeljo, 5. 2. 2023 smo brez težav vrnili avtomobila. Malce smo trepetali, a voznika sta bila s strani prevzemnika avta pohvaljena, da sta zelo dobra voznika. Saj sta tudi bila.
Ob 10.25 smo poleteli iz Muškata in ob 11.35 ponovno pristali v Abu Dhabiju. Ker smo imeli kar nekaj časa, smo se štirje, ki nismo imeli zlate ali kakšne že Visa kartice, odločili, da si bomo ogledali mesto. Po začetnih težavah, kako se tega lotiti, smo uspeli za nekaj ur najeti zasebni taksi, ki nas je popeljal do najlepših kotičkov mesta.
Že prvič sem imela v načrtu, da si bi ogledali mošejo Sheikha Zayeda, zato sem po spletu rezervirala termin za ogled. Prvi večer za to ni bilo časa, zato sem na srečo rezervacijo ponovila. Verjetno si mošeje zaradi gneče ne bi uspeli ogledati. Kolone za ogled so bile namreč zelo dolge. Ko smo čez pol ure in peripetijah z mojo nepravo obleko (kupiti sem si morala neke vrste dolge kolesarske rokavice) prispeli do točke, kjer so pregledovali rezervacije, nisem bila prepričana, če smo še v okviru rezervirane ure ogleda, ali smo ga za nekaj minut zamudil. Ker nam koda res ni delovala, sem vztrajala, da imamo pravo kodo in po petih minutah so se nas usmilili. Res sem bila vesela, saj po mojem mnenju mošeja ne slovi zaman, da je najlepši sakralni objekt na svetu. Kar osupnila sem, ko sem jo videla.
Po vseh prej opisanih ovirah sem pred sabo uzrla nepopisno lepo zgradbo, ki je lebdela na vodi, obsijana s sončnimi žarki. Prelepa od znotraj, še lepša od zunaj.
Bleščečo belino dopolnjujejo cvetlični vzorci, kristalni lestenci in prekrasni stebri.
Komaj sem si utegnila odtrgati oči od lepote mošeje, že smo se peljali na naslednjo lokacijo. Bela peščena plaža Hudayriyad je vabila, da bi se na ležalniku nastavila prijetno toplim sončnim žarkom, morje pa, da bi se potopila vanj.
Na drugi strani smo v daljavi uzrli nebotičnike, ki smo jih kasneje videli čisto od blizu. Naš voznik nas je namreč pretihotapil do najprestižnejšega hotela v Abu Dhabiju, od koder so bili pogledi nanje res osupljivi.
Zaključek
Ob 19.50 smo iz Abu Dhabija poleteli do Dunaja, kjer smo pristali ob 22.55. S tem se naša dogodivščina ni končala, saj smo imeli po poti domov še en zaplet z avtom. Ko smo se naslednji dan pogovarjali, smo izvedeli, da se je iz našega avta pokadilo. Izgleda, da so malo zatem začele goreti na avtu lučke, da je nekaj narobe. V avtu je bilo nekaj minut čisto tiho, ko smo peljali nekaj kilometrov naprej do bencinske črpalke. Tam smo dolili olje in hladilno tekočino. Lučke so še vedno svetile, a pripeljali smo se do doma. Kako smo tisti dan preživeli v službi, ne vem.
Na servisu so nama dejali, da so lučke gorele zato, ker naj bi nama enkrat zmanjkalo bencina, kar pa ni res. Ne v tem avtu. V prejšnjih pa večkrat. Kakorkoli, menda brez takšnih nezgod na potovanjih ne gre.
Pa še nekaj mojih misli ob koncu tega zapisa. Potovanje v družbi, s prijatelji, je poseben čar. Ogledovanja je bilo ravno prav. Veliko mi je pomenilo, da sem po besedah udeležencev izbrala zanimivo destinacijo za vse in izjemno dobre nočitve, glede na ceno.
Država Oman in delček ZAE sta me navdušila. V Omanu so bili ljudje res prijazni. Kljub temu, da je Muškat zelo lepo mesto, me je očaralo doživetje v puščavi in v wadiju. Pa vse ostalo. Izvzela bi samo iskanje nočitev. Jedli smo dobro in cenovno ugodno. Če upoštevaš tradicijo in norme države, v kateri si, potem ne moreš zgrešiti. Res velja, da so domačini gostoljubni in nenarejeno prijazni. Oman je destinacija, ki bi jo zlahka priporočila vsem, tako posameznikom, parom, družinam kot tudi tistim, ki niso še zelo izkušeni popotniki in si želijo potovati sami.
Stroški za 8 oseb:
– 8 x letalske karte – 1.833 evrov,
– 1 x nočitev na Dunaju za 3 osebe – 93 evrov,
– 2 x najem avtomobila – 2 x 260 evrov,
– bencin za najeta avtomobila – 2 x 50 evrov,
– 2 x nočitev za 8 oseb brez hrane – 635 evrov,
– 2 x nočitev za 8 oseb s polpenzionom – 584 evrov,
– 4 x nočitev za 8 oseb z zajtrkom – 985 evra,
– parkirišče na Dunaju – 2x za 78 evrov,
– mednarodno vozniško dovoljenje – 30 evrov,
– vožnja z džipi v puščavi za 8 oseb – 200 evrov,
– vstopnina v Royal Opera House Muscat za 2 osebi – 13 evrov,
– hrana – ocenjena na 4 x 300 evrov.