Hard Rock cafe in noč čarovnic
Proti večeru smo se odpeljali v mesto, saj smo bili nastanjeni na obrobju. Že doma sem Vlasti rekla, naj vzame s sabo kakšno malenkost za noč čarovnic. Ker se vrsto let za pusta maskiramo, ni bila preveč presenečena. Ko smo se odpravljali, sem pokazala kostume za naju, ona pa je imela, ne da bi se natančno dogovorile, kostume za moške. Ko smo se oblekli, smo se že doma ob tem zabavali.
Prispeli smo na obrežje jezera Herastrau, kjer je bil lokal, v katerem sem rezervirala mizo. Ko smo prišli do Hard Rock Cafe-ja, še vedno nisem povedala, da smo namenjeni smo, zato smo se pred njim najprej fotografirali. Ko smo vstopili , sem tudi jaz pomislila: Uau, to pa je nekaj posebnega!
Lokal je bil izjemno lepo urejen, pripravljen na zabavo za noč čarovnic. Vsi natakarji in skoraj vsi gostje so bili v različnih kostumih.
Obiskovalci so bili oblečeni v čarovnice in čarovnike, med njimi se je sprehajal grof Drakula in podobne maske. V nadaljevanju sem ugotovila, da najboljše maske tudi nagradijo.
Naročili smo prigrizke in seveda lokalno pivo.
Poleg izjemno okusne hrane nas je glasbeno navduševal Papas band, ki je igral odlično rock glasbo kot se za takšen lokal spodobi.
Vmes sem si ogledala razstavljena oblačila in glasbila svetovno znanih glasbenih legend.
Večer je bil zame drugi vrhunec potovanja, saj sem bila tudi sama nadvse presenečena, kako prijetno vzdušje je bilo v Hard Rock Cafeju v Bukarešti. Tega res nisem pričakovala.
Vožnja po delti Donave
Ta dan nas je čakala že vnaprej dogovorjena vožnja z ladjico po delti Donave, zato smo morali naslednjih 300 kilometrov prevoziti do 14. ure. Pokrajina, po kateri smo se vozili, se je zelo spreminjala. Bolj kot smo se bližali cilju, bolj zanimiva je bila. Peljali smo se mimo ogromnih obdelanih površin. Čudila sem se, kdo vse to obdeluje, saj med maloštevilnimi vasmi ni bilo ničesar, nobenih kmetij, kot bi jih pričakovala. Kilometre so se vrstili tudi namakalni sistemi na poljih, naslednji kilometri so pripadali vetrnicam. Gozdov ni bilo veliko, zato sem pomislila, da mora biti poleti tu res vroče.
Prispeli smo do mesta Tulcea, kjer smo bili dogovorjeni, da se vkrcamo na ladjo. Pričakal nas je lastnik apartmaja, pri katerem smo imeli rezervirano nočitev in prijazen gospod, ki nas je popeljal na vožnjo.
Na mestu vkrcanja smo bili sami, kar mi je dalo misliti, da bi težko našli drugo ladjo za plovbo po Donavi, če se ne bi vnaprej dogovorili. Sezona za plovbo je bila več kot očitno končana, kljub zelo sončnemu in toplemu vremenu. Mogoče je bila plovba tudi zato nepozabno doživetje.
Del tega področja je nacionalni park in vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Delta Donave je druga največja delta reke v Evropi in preden se izlije v Črno morje, je narava tukaj ustvarila največje močvirje v Evropi. Vozili smo se po ozkih in širokih kanalih ter občudovali igro svetlobe ter prečudovitih jesenskih barv na obrežju in v vodi.
Občudovala sem rastline, maloštevilne ptice in kakšnega samotnega ribiča, ki ima tukaj svoje bivališče. Do tukajšnjih vasi se lahko pripelješ samo s čolni.
Kljub temu, da nisem videla toliko ptic, kot jih je tukaj spomladi ali poleti, sem bila nad videno naravo navdušena. Lahko bi zapisala, da je bil to zame tretji vrhunec poti.
Ni pa mi bilo vseeno, ko sem izvedela, da smo tako rekoč na romunski meji in samo kakšen kilometer oddaljeni od Ukrajine. V nadaljevanju poti smo se ji še enkrat približali na isto razdaljo.
Sinaia in grad Peles
Ponovno sem bila presenečena nad prijaznostjo lastnikov apartmaja, v katerem smo spali. V njem sem se počutila kot da sem doma.
Drobni detajli, kot so sveže rože in čudoviti kozarci so naredili bivanje res prijetno.
Naslednje jutro nas je pričakal zajtrk s samimi lokalnimi dobrotami.
Ta dan nas je čakala časovno kar dolga vožnja, saj v tem predelu ni bilo avtocest. Res pa je, da ni bilo veliko prometa in je bila vožnja kar tekoča. Po dveh urah vožnje smo prispeli v mesto Braila, kjer nas je čakalo manjše presenečenje. Pred nami je bila ponovno reka Donava, most pa šele v izgradnji. Na srečo smo kar hitro ugotovili, da se bomo lahko preko reke peljali s trajektom Brăila – Smârdan.
Ko se je trajekt čez približno pol ure napolnil, smo kar hitro pristali na drugi strani.
Od mesta Ploiesti naprej se je pokrajina popolnoma spremenila. Področje je bilo izredno lepo urejeno. Malo pred ciljem so se začele vrstiti gorske vasice, od katerih je izstopala Sinaia, ki leži ob pogorju Bučegi. Kraj je res zelo lep, znan pa je tudi zaradi tega, ker je v njegovi bližini eden najlepših gradov kar sem jih kdaj videla.
Dve uri, preden grad zaprejo za obiskovalce, smo prispeli do parkirišča, saj moraš zadnjih nekaj sto metrov iti peš. Ko smo prihajali bližje, se je med drevjem pojavil grad Peles, obsijan s sončnimi žarki.
Že od daleč sem videla, da je mešanica različnih slogov, kar mu daje še poseben čar. Zgrajen je bil konec 19. stoletja kot letna rezidenca kraljeve družine.
Žal smo lahko kupili samo vstopnico, s katero smo si ogledali le prvo nadstropje, a že to, kar sem videla, me je res navdušilo.
Notranjost gradu je bogato opremljena s številnimi umetninami iz lesa in keramike, strope krasijo čudoviti lestenci, ki so me spomnili na tiste v parlamentu v Bukarešti.
Poslikave na steklu, ogledala in drugi drobni detajli mu dajejo poseben značaj.
Grad Peles je bil recimo tudi prvi na svetu, ki ga je poganjala elektrika.
Že ko smo prispeli, smo na hitro odšli do našega bivališča. Njegova lastnica je bila, kot se že ponavljam, prijetna oseba, ki je bila pripravljena z nami deliti nasvete. Zvečer smo odšli v prijetno urejen lokal z romunskimi specialitetami, ki nam ga je priporočala in ni nam bilo žal.
Ko smo prišli nazaj, sva imela z Iztokom nenavadno izkušnjo. Ko sva skušala sobo zakleniti, se je zlomil ključ. Kljub temu, da v hiši skorajda ni bilo drugih gostov, bi bilo malo čudno spati pri tako rekoč odprtih vratih, zato sem se znašla in na vrata od znotraj potisnila vse kovčke.