Ottawa
Najin cilj je bil še eno uro in pol oddaljeno glavno mesto Kanade. Ko sva se bližala Ottawi, mi ni bilo več nič jasno. Na zemljevidu je pisalo, da se bližava mestu Gatineau. Kje pa je Ottawa, glavno mesto Kanade? Končno nama je šinilo. Kaj pa če se enemu delu mesta reče Gatineau, drugemu pa Ottawa, ker v enem delu govorijo francosko, v drugem pa angleško? Res je, to je meja med pokrajinama Ontario in Québec, med njima pa teče reka Ottawa River oz. Rivière des Outaouais.
Odpeljala sva se do hiše, kjer sva spala. Vsakič sem bila še bolj presenečena. Izbrala sem izjemno urejena bivališča. Vedno sva imela na voljo kuhinjo in še kakšen drugi prostor (fitnes, dnevno sobo, bazen, kuhinjo, teraso…).
Ker je bilo še precej svetlo, sva se odpravila na ogled mesta. Parkirala sva čisto v centru, ki je bil skorajda brez obiskovalcev. Videla sva, da se pripravljajo na večerni dogodek, ki je bil posebej varovan s številnimi policijskimi vozili, kar naju je presenetilo, saj jih doslej v Kanadi še skoraj nisva videla.
Najslajše pride vedno na koncu. Vsakič, ko sem prišla do naslednjega kanadskega mesta, sem si dejala, da je najlepše, ki sem ga videla do tedaj (razen Montreala). Kako sem bila šele začudena, ko sem videla glavno kanadsko mesto.
Mesto je izjemno očarljivo, saj se ena za drugo vrstijo veličastne stavbe – parlament, vrhovno sodišče, muzeji, galerije, univerza in druge, med njimi pa številni parki in veliki trgi.
Posebej me je pritegnil trg, na katerem plapola večni ogenj. Zelo blizu je tudi spomenik kanadskemu mladeniču Terryju Foxu, ki je z amputirano nogo pretekel na tisoče kilometrov. Naša športnica Petra Majdič je za svojo požrtvovalnost priznanje, ki je poimenovano po njem.
Prispela sva tudi do kanala Rideau, ki je spada pod zaščito Unesca. Kanal je dolg več kot 200 kilometrov in povezuje Ottawo z jezerom Ontario ter reko St. Lawrence v Kingstonu, kjer sva bila prve dni, ko sva prispela v Kanado.
Kanal so odprli leta 1832 in je eden najstarejših delujočih kanalov v Severni Ameriki. Ima kar 24 zapornic.
Mesto sem si zapomnila kot eno najlepših glavnih mest kar sem jih kdaj videla.
Mesto North Bay
Naslednji dan naju je čakalo skoraj 4 ure vožnje do mesta North Bay, ki je na polovici poti do otoka Manitoulin, kamor sva bila namenjena. Pot naju je vodila mimo manjših mest in v enem od teh sva se ustavila za kosilo. Po naključju sva izbrala lokal, v katerem naju je stregla natakarica grškega porekla. Bila je izjemno prijazna, zato sem jo po odličnem kosilu vprašala, če imajo na jedilniku grško kavo. Dejala je, da je nimajo. Jo je pa vseeno pripravila, zraven pa je prinesla še – čisto pravo baklavo. Res so naju na vsakem koraku spremljali prijazni ljudje, zato sem Kanado tudi poimenovala tako.
V North Bayu sva naletela na hišo, pred katero je bilo na tone zavrženih predmetov, zato sem takoj dobila asociacijo na Primitive design, garažne razprodaje in na restavratorko, pri kateri sva spala v Montrealu.
Ogledala sva si mesto in nekaj znamenitosti. Ena od teh je bil velikanski oddajnik malo izven centra mesta, v bližini letališča.
Druga je zelo cvetoč in urejen park, najbolj pa ga je od drugih parkov razlikovalo, da je del parka zanimivo pobarvana, a žal zapuščena hiša, ki je hkrati simbol tega mesta.
Imela sva srečo, da sva naletela tudi na razstavo starih vozil – oldtimerjev. Res jih je bilo užitek pogledati, četudi nisem ne vem kakšna ljubiteljica avtomobilov. Posebej pa ponosne lastnike teh avtov.
Proti večeru sva odšla na sprehod k velikanskemu jezeru Nipissing, ki izgleda kot morje.
Sprehajalne poti ob obrežjih jezer v Kanadi so zelo urejene. Jezer je v Kanadi res veliko, naj bi jih bilo več kot 2 milijona, kar je več kot jih ima ostali svet skupaj.
Na otoku Manitoulin
Tudi ta dan sva prevozila okrog 300 kilometrov. Na otok sva se pripeljala preko nihajnega mostu. Otok Manitoulin je največji otok na svetu, ki leži med sladkovodnimi jezeri. Ta otok sem izbrala zato, ker naj bi na njem živeli že prej omenjeni potomci First Nation ali Indijanci in tudi zato, ker sem ugotovila, da lahko tudi po tej poti prideva do najinega zadnjega cilja, Niagarskih slapov. Nekaj dni prej, ko sva že bila v Kanadi, sem rezervirala trajekt, ki pelje iz tega otoka na celino, saj se zna zgoditi, da ostaneš brez mesta za avtomobil, saj pelje le 3x dnevno.
Na poti po Kanadi sem večkrat opazila obcestne table, ki so imele poleg imena vasi ali mesta zapisano tudi število prebivalcev. Ko sva prispela na otok, sem opazila napis, da sva v mestu Little Curent, ki ima le 1500 prebivalcev.
Otok ponuja veliko aktivnosti, da bi lahko tukaj ostala nekaj dni. Že po poti do nočitve sva si ogledala nekaj zanimivosti. To sta bila dva manjša muzeja. Prvi je bil v kraju M’Chigeeng, saj naj bi bilo v tem muzeju veliko informacij o First Nation.
V centru ni bilo toliko informacij, kot sem pričakovala, bolj je izgledalo kot da gre za družabni prostor, v katerem imajo različne delavnice za otroke.
Drugi muzej je bil v privatni lasti in je bil bolj zanimiv. Prikazoval je življenje pred približno 100 leti. Vodič je bil mlad fant, ki je na zanimiv način opisal prikazane predmete in ker sva pokazala, da naju to zanima, se je tudi on še bolj potrudil. V oči so mi padle kočije, na katere sem se spomnila naslednji dan, ko sva jih celo v živo videla.
Najlepši del dneva je bil zame popoldan, ko sva šla na samotno plažo v bližini najinega bivališča. Večina obiskovalcev je plažo zapuščala, zato sem se odločila, da bom tokrat res zaplavala v jezeru. Iztok se za to ni odločil, zato je bil snemalec. Voda niti ni bila tako mrzla, po moji oceni je imela okrog 22 stopinj. V običajnih okoliščinah se ne bi odločila za kopanje, a na potovanjih marsikdaj prestopim svojo cono udobja. Tudi tokrat sem jo. Občutek je bil neopisljiv, saj sem ponovno premagala samo sebe.
Durham in St. Jakobs
Naslednje jutro sva se kar zgodaj odpeljala do trajekta, ki je peljal iz kraja South Baymouth do Tobermorya. Do tja sva potrebovala eno uro.
Po pristanku v Tobermoryju sva se malo sprehodila ob obali. Do mesta Durham, v katerem sva spala, sva imela še 2 uri vožnje. Ne bi se rada ponavljala, a ta vila je presegla vse dosedanje.
Popoldan sva imela kratek ogled mesta, nato pa sva nekaj časa preživela v mestnem parku, ki ima seveda slapove in lepe sprehajalne poti.
Ker je bil četrtek, sva bila v parku skorajda sama. Tokrat sem v reko namočila samo noge, a je bil kljub temu lep občutek.
Zjutraj sva se v tej lepi vili zbudila sama in dobila navodila, kako jo zapustiva. Da jo seveda zakleneva. Tokrat nama je to uspelo. Bilo pa mi je prijetno pri srcu, kakšno zaupanje imajo ti ljudje, da ti tako zaupajo. Kot zanimivost, tudi tukaj so imeli dve mački, ki pa sta bili samo notranji, tako da ju seveda nisem izpustila ven.
Po poti sva videla table, ki so opozarjale, da naj bodo avtomobili pozorni na kočije.
Podobne sva videla v muzeju na otoku Manitoulin. Prispela sva do mesta St. Jacobs in se sprehodila, da bi menonite, kakor se imenujejo, videla od blizu. V mestu jih ni bilo. Ko sva se ponovno peljala, sva videla eno kočijo, ki je zavijala na farmo. Videla sem tudi nekaj moških, ki so bili oblečeni v laneno srajco in temne hlače in bi lahko bili menoniti; pa tudi dve ženski, ki sta bili oblečeni v preprosti dolgi beli obleki. Takšne obleke sem predhodno opazila tudi v lokalni prodajalni z oblačili.
Domačini so nama povedali, da jih je več videti ob nedeljah, ko se peljejo s kočijami v cerkev. Malo sem bila razočarana, da jih nisem videla. Ta dan ni bilo niti sejma, o katerem sem brala in na katerem naj bi prodajali svoje pridelke.
Niagarski slapovi
Zato sva se odpeljala še malo naprej, do najinega naslednjega bivališča v mestu St Catharines.
Tega sem izbrala zato, ker je mesto zelo blizu Niagarskih slapov in je bil tudi v smeri Toronta, kamor sva bila naslednji dan namenjena.
Ker sva prispela popoldan, sva se kar hitro odpravila do mesta Niagara Falls. Že pot do tja nama je nakazovala, da pa se tukaj res dogaja. Prvič sva padla v hud prometni zamašek in Iztok je moral biti zelo pozoren, saj vožnja po štiripasovnici in mestoma šestpasovnici ni bila enostavna. Zdaj sem tudi razumela, zakaj nekateri, ki pa jih je bilo res malo, sploh izberejo plačljivo avtocesto, ki je bila precej draga. Ta je bila namreč čisto prazna, cesta, po kateri pa smo se peljali skoraj vsi ostali, pa je bila zelo zabasana. Tudi naslednje jutro, ko sva se peljala v nasprotni smeri, ni bilo nič kaj drugače.
Ko sva končno prispela v mesto, sva morala najti parkirišče. Na srečo je nekaj obiskovalcev že odhajalo, zato so bila na voljo tudi parkirišča po normalnih cenah. Prispela sva do mostu, preko katerega lahko iz kanadskega dela mesta Niagara Falls prideš na ameriško stran tega istega mesta.
Ker nisva imela vize, se po mostu nisva mogla sprehoditi.
Najprej sva si kar dolgo slapove ogledovala od zgoraj. Res niso pretirano visoki, saj je njihova višina med 51 in 57 metri. Ponašajo se s tem, da se tukaj pretaka gromozanska količina vode, saj je reka Niagara v tem delu široka okrog 800 metrov. Ni čudno, da veljajo za eno največjih čudes narave na svetu.
Ko sva gledala ladjice, ki so vozile turiste, ki so bili oblečeni v rdeče pelerine, sva se odločila, da se jim pridruživa. Vzhičena sem se podala v dvigalo in nato v vrsto, v kateri so bili tudi drugi, prav tako vidno vznemirjenih ljudje, ki smo čakali, da vkrcamo na ladjo. Peljali smo se do vseh treh slapov – Kanadski oz. Podkvasti slapovi ali Horseshoe Falls, Ameriški in Slapovi nevestine tančice ali Bridal Veil.
Ko smo se približali prvim slapovom, sem začutila rahlo pršenje. Vsi potniki smo bili malce mokri, ko pa smo se približali naslednjim, sem razumela, zakaj so potrebne pelerine.
Ladja se je začela zibati, pršenje se je spremenilo dež. Poleg silnega bučanja slapov sem opazila, da se nihče več ne fotografira, saj so bili mobiteli v trenutku popolnoma mokri. Verjamem, da je tudi druge vsaj malce postalo strah, kot je mene, saj smo bili tik pod slapom in smo na lastni koži občutili, kako zelo mogočen je.
Po ogledu z ladjo sva čakala, da se je začelo temniti. Takrat slapove osvetlijo z laserskimi žarki. Kar nisem mogla odtrgati pogleda od njih.
Niagarske slapove sem prihranila za konec. Po vseh tistih manjših in celo višjih slapovih, ki sva jih videla, je bila to prava odločitev. Pika na i. Vrhunec potovanja. Kateri že? Največji, definitivno! Še dobro, da jih nisva šla gledati, ko sva bila v New Yorku, saj so iz kanadske strani zagotovo lepši.
Pot do Toronta in domov
Naslednje jutro, 16. julija 2022, sva se odločila, da se bova počasi odpeljala v smeri Toronta, saj sva imela do tja uro in pol, seveda računano brez zastojev. V smeri Toronta je bilo za sobotno jutro manj prometa kot sva ga pričakovala, v smer Niagarskih spalov pa je bila ponovno gneča.
Po poti sva se ustavila še v zelo urejenem parku Gairloch Gardens, ki me je naravnost očaral.
Na letališče sva prispela okrog 14. ure in brez težav oddala najet avtomobil. Polet sva imela ob 16.45 uri in v Budimpešti naj bi pristala naslednji dan 13.50 uri. Nekaj dni pred odhodom sem namreč ugotovila, da so nama ponovno zamenjali polet iz Frankfurta. Mislila sem si, samo da nama niso zamenjali tega prvega, iz Kanade v Evropo. Tam bova že uredila.
Ko sva prispela v Frankfurt, sva takoj začela iskati linico Lufthanse, da preveriva, kdaj imava polet, saj tega v Torontu nisva uspela ugotoviti. Na linici sva nekaj časa čakala, nato pa sva izvedela, da bova potovala najprej do Munchna in šele nato do Budimpešte. Ta polet nama ni prinesel dodatne zamude, saj se je vmesno čakanje s tem skrajšalo.
Najbolj stresna je bila vožnja iz Budimpešte do doma, saj sva bila res utrujena. Moja edina želja takrat je bila, da vzameva sobo in se naspiva, šele nato nadaljujeva pot do doma. Iztok ni bil za to, a čez eno uro sem ga nekako prepričala, da sva se ustavila. Ulegla sva se kar na klopco in ko sem se čez dobre pol ure zbudila, sem videla, da Iztok trdno spi. Čez nekaj časa sem ga zbudila, se usedla za volan in peljala. Ko sva prispela v Slovenijo, sva se spet zamenjala in nekako nama je uspelo priti do doma.
Povzetek
Kanado sem si zapomnila kot deželo izjemno prijaznih ljudi. Slišala sem že, da naj bi se ljudje, ki so se tja preselili, počutili izredno dobro, najbolj ravno zaradi te prijaznosti. A dokler tega nisem sama izkusila, si tega nisem znala predstavljati.
Očarala so me tako mesta kot narava. Zelo pomembno pa je bilo, da sem oglede in pot načrtovala vnaprej, saj je Kanada kot druga največja država na svetu res velika, zato sem si pred potovanjem kar nekajkrat premislila in pot načrtovala na novo. Prvotna ideja je bila, da bova vmes letela do zahodnega dela, a sem na srečo to opustila. Polet bi trajal kar 4 ure, zato sem se odločila, da si ogledava le dve pokrajini, Ontario in Quebec. Že ti dve sta za dva tedna skorajda premalo, a po prevoženih 3900 kilometrih lahko rečem, da sva videla izjemno veliko, obenem pa vožnja ni bila utrujajoča.
Šele na koncu poti sva odkrila uganko, kdo ima prednost v križišču, v katerem ni semaforjev in so na vseh straneh ceste stop znaki. Prvi pelje namreč tisti, ki je prvi prispel v križišče.
Kanada je ena najbolj prijetnih držav za bivanje, obenem pa ena najbogatejših držav na svetu. Zato se z načrtovanjem poti da kar nekaj prihraniti.
Plačevanje poteka s karticami, zato denarja skorajda nisva potrebovala. Res pa je, da so se cene na cenikih precej razlikovale od končnega zneska, kar sva ga plačala, saj niso vsebovale davkov in taks. Napitnine so v najbolj turističnih krajih pričakovane, lahko pa se sam odločiš, kolikšna napitnina je; tudi do 1/4 cene.
Hrana je bila povečini zelo okusna, a kar draga. Jedla sva v različnih restavracijah, nekajkrat tudi v lokalnem Tim Hortonu. Velikokrat sva zraven dobila poutine, kar je njihov pomfri.
Včasih sva odkrila tudi kakšen lokal, v katerega zahajajo domačini in so bile cene malo bolj sprejemljive. Na srečo je njihova voda pitna, zato je nisva kupovala.
Zagotovo bi si rada ogledala še zahodni del Kanade in njihove nacionalne parke. To je izziv za naslednjič. Načrt imam tako rekoč že narejen.
Stroški za 2 osebi
- 2 x povratne letalske karte Budimpešta – Toronto – 800 evrov - 2 x eTa za Kanado – 10 evrov - mednarodno vozniško dovoljenje – 31 evrov - zavarovanje za 2 osebi – 66 evrov - 15 nočitev za 2 osebi, od tega 3 x z zajtrkom – 900 evrov - 14-dnevni najem avta – 1200 evrov - bencin in parkirnine – cca 300 evrov - 2 x vstopnina za Parc Omega – 67 evrov - 2 x vožnja z ladjico do Niagarskih slapov – 52 evra - 2 x vstopnina za Parc des Cascades Rawdon – 14 evrov - 2 x vožnjo z ladjo iz Gananoque na 1000 otokov – 68 evrov - 2 x vstopnina za muzej in zapor v Trois Rieveres – 42 evra - 2 x vstopnina za Parc de la Chute Montmorency Quebec – 10 evrov - 2 x vstopnina za Parc de la caverne Trou de la Fee – 44 evrov - trajekt iz South Baymoutha do Tobermoryja – 60 evrov - hrana in pijača – cca 600 evrov - parkiranje v Budimpešti – 40 evrov