Quebec City, mesto pod zaščito Unesca
Čez eno uro sva prispela v istoimensko glavno mesto pokrajine Quebec. Edino tukaj sva spala v hotelu. Hotel je imel odlično lokacijo, saj je bil štiri kilometre oddaljen od starega dela mesta, ki je na seznamu Unescove kulturne dediščine. V mesto sva šla z avtobusom, nato pa sva še vsaj 15 kilometrov pešačila. To dokazuje, da nama je bilo mesto res všeč, saj sva ga prehodila po dolgem in počez.
Ko sva izstopila iz avtobusa, se najprej nisva znašla in sva potrebovala kar nekaj časa, da sva v labirintu uličic našla vhod v stari del mesta. Quebec City je znan po tem, da je to edino v celoti obzidano mesto v Severni Ameriki. Njegove utrdbe iz 17. stoletja so tudi skoraj v celoti ohranjene.
Občudovala sem urejenost hiš, ki so jih krasile številne rože. Komaj sva našla prosto mizo v lokalu, v katerem sva naletela na razmeroma poceni in zelo okusno hrano. Potrebovala sva energijo, da sva se sprehodila do mestnih znamenitosti.
Dvorec Chateau Frontenac ne slovi zaman kot najbolj fotografiran hotel v Severni Ameriki, saj je njegovo pročelje res nekaj posebnega. V njem so bivali zelo znani gostje kot je Alfred Hitchcock, Charles De Gaulle, britanska kraljeva družina in še kdo.
Sprehodila sva se po čudoviti aveniji Terrasse Dufferin in prispela do obzidja ter vojaške utrdbe. Pogled iz vrha na mesto je bil še posebej lep.
V mraku in nato v trdi temi sva si ogledovala mesto, dokler nama niso pošle vse moči. Imela sva srečo, da sva videla tudi plesne pare, ki so plesali kar na vodnih fontanah.
Izhod iz tega labirinta ni bil enostaven. Nočni pogled in cestne zapore so nama pot malo podaljšale, a kljub temu nama je uspelo peš priti do hotela.
Naslednje jutro sva se z avtom še enkrat odpeljala do starega dela mesta, saj sem želela videti menjavo straže in njihovo maskoto, ki je kozel. To pa ni bilo tako enostavno, saj ni bilo nikjer prostega parkirnega mesta. Zato sva se odločila, da bova odšla do bližnjih slapov.
Slap Chute Montmorency
Odločitev, da si ogledava 84 metrov visoke slapove Montmorency se je izkazala za odlično, saj so slapovi in razgled nad celotno dolino res nekaj posebnega.
Prispela sva kar zgodaj, tako da obiskovalcev še ni bilo prav veliko. Ko sva se popoldan vračala, je bilo področje kar oblegano.
Dostop do najboljših razglednih točk je enostaven, saj do tja vodi urejena pot.
Lahko se sprehodiš tudi v dolino ali pa se pelješ z gondolo. V tem parku sva prvič videla, da imajo res lepo urejene prostore za piknike, kar sva v nadaljevanju poti videla še večkrat. Površine za piknike so ogromne, tako da se ne počutiš uresnjeno in kljub večjemu številu ljudi brez težav najdeš kotiček samo zase.
Parc national de la Jacques-Cartier
Opoldan sva se odpeljala 200 kilometrov naprej do mesta Metabetchouan-Lac-A-la-Croix. Cesta je bila v odličnem stanju. Vozila sva se po izjemno lepem delu v bližini Parca national de la Jacques-Cartier.
Na prvi bencinski črpalki je bilo napisano, da je naslednja črpalka šele čez 95 kilometrov. Vmes ni bilo mest in vasi, samo kilometri in kilometri čudovitega smrekovega gozda. Pred nekaj leti sem v Kazahstanu želela videti tamkajšnji potopljeni gozd, a mi to ni uspelo. V Kanadi sem videla kar nekaj takšnih gozdov, a se nisva uspela ustaviti, da bi lahko posnela še fotografijo tega čudesa narave. Na cesti namreč ni bilo odstavnega pasu in bi se morala vozi kar nekaj 10 kilometrov nazaj. Tako je potopljeni smrekov gozd ostal samo v mojem spominu in ne na fotografiji.
Drugi del poti naju je vodil mimo rezervata divjih živali Reserve faunique des Laurentides. Po poti so bile različne table. Največ jih je opozarjalo na možnost, da bomo srečali losa. Na srečo na cesti nisva naletela na losa, saj so te mogočne živali lahko še mnogo bolj nevarne kot srne pri nas.
Spanje v Metabetchouan-Lac-A-la-Croix
Najin cilj je bila manjša vasica v bližini večjega jezera Lac Saint Jean. Prispela sva do hiše in spoznala gospo, ki ne zna angleškega jezika. Na srečo je bila z njo njena hčerka, ki nama je podala predloge, kam na večerjo in naslednji dopoldan.
Odpeljala sva se do jezera in se sprehodila po peščeni plaži.
Domačini že vedo. Večinoma je tisto, kar predlagajo, dobra izbira. Tako je bilo tudi tokrat. Jedla sva v neke vrste pivnici, kjer sami varijo pivo. Ko sem pogledala na splet, sem videla, da je ta lokal najboljši lokal v tem predelu. Všeč nama je bilo prijetno vzdušje, malo drugačno pivo in odlični prigrizki. Poceni sicer ni bilo, a sva se že navadila, da so cene pač visoke.
Park Trou de la Fee
Zajtrkovala sva še z eno družino iz Belgije, s katero smo malo izmenjali vtise potovanja po Kanadi. Strinjali so se z lastničino hčerko, da je bližnji park Trou de la Fee res vreden ogleda, zato sva se podala tja.
Prispela sva kar zgodaj, tik po odprtju. Odločila sva se za kombinirano vstopnico, ki je vključevala ogled multivizije, parka in voden ogled rudnika. Že multivizija o nastanku parka je bila nekaj posebnega.
Nato sva si dve uri ogledovala področje parka. Vmes je sicer malce deževalo, a naju to ni motilo, saj je bila okolica res izjemno lepa. Ko je bil kratek naliv, sva se skrila v dolgi tunel, nato pa sva pot nadaljevala in se podala čez viseče mreže nad deročo reko.
Občudovala sva čudovite slapove in prekrasno naravo.
Nestrpno sem čakala, da se začne ogled jame, v kateri je stalna temperatura 4,5 stopinj Celzija. V njej živijo tudi netopirji, ki so zaščiteni. Na začetku so nam podali natančna navodila. Poudarjali so varnost, nas opremili s čeladami ter napotki, ki so vsebovali tudi podatek, da bomo potrebovali obe roki, saj je vstop v jamo mestoma zelo ozek.
Našo skupino je vodila res mlada vodička. Če bi vedela, kaj me čaka, bi me verjetno kar stiskalo pri srcu, tako pa sem se pogumno podala v jamo. Začetna odprtina je bila resnično ozka.
Oprijemala sem se z obema rokama, kot je bilo napovedano in vesela sem bila, da imam obute primerne čevlje. Prispeli smo do dveh manjših in nato do ene večje votline, ki je bila približno 70 metrov globoko pod zemljo. Celoten ogled je trajal pol ure in je bil zame izjemno doživetje. Zame je bil to prvi vrhunec na poti.
V bližini sva imela še piknik, saj sva potrebovala energijo za naslednjih 250 kilometrov, ki sem jih načrtovala za ta dan. Piknik prostor je bil v naravi, zato sva hitro ugotovila, da naju pikajo majhne žuželke, zato sva se podvizala. V tem predelu sva prvič ugotovila, da ni signala za mobitel, a ker sem naložila zemljevide brez povezave, nisva imela problema pri iskanju nočitve.
Kampiranje v Saint Roch de Mekinac
Po skoraj štirih urah vožnje sva pozno popoldan, še pred mrakom prispela v manjši kraj ob jezeru, kjer naju je čakalo še eno presenečenje. Vedela sem, da bova eno noč prespala v kampu, a nisem slutila, da bo to tako posebna izkušnja, da jo lahko uvrstim kot drugi vrhunec poti po Kanadi.
Povedali so nama, da je Michel, lastnik kampa, ravnokar odšel z eno skupino do jezera, da si ogledajo bobre. Za ta dan sva imela zaloge hrane s sabo, saj v bližini ni bilo ne trgovin in ne lokalov. Tako sva si ponovno privoščila piknik večerjo in si ogledala, kje pravzaprav sva. Tabor je imel na sredini skupen prostor za druženje, ob strani pa so bile lesene hišice. Ker so vse izgledale kot da v njih nekdo že biva, sem odšla do gozda in odkrila, da je tudi tam lesena hiška. Po glavi so se mi pletle različne misli. Menda ne bova spala tukaj, tako rekoč sredi gozda? Pa komarji, ki sva jih dopoldan izkusila? Kaj pa če pride medved ali los? Eh, saj tukaj jih pa že ni…
Iztoku sem omenila, da si želim, da bi bila najina hiška v sklopu kampa in ne v gozdu. Ker Michela še ni bilo, sem začela kamp bolj podrobno opazovati. Opazila sem številne živali, ki so se prosto sprehajale. Račke, kokoši, muce, manjši poni… Zanimivo, nenavadno.
Skupina z Michelom se je vrnila in že prvi stik z njim je bil topel. Lasnik kampa je izredno prijazna oseba in tudi nama je ponudil ogled bobrov. Dejal je, da se moramo toplo obleči in še z enim parom sva se čez nekaj minut znašla na sredini jezera.
Michel je govoril samo francosko in ker se je Iztok trudil, da bi ga razumel in povedal tudi kakšno francosko besedo, sta se takoj zbližala. Pokazal nam je zanimive kotičke, med katerimi so bila bivališča bobrov in enega bobra, ki je malce pokukal iz vode.
Ko smo prispeli nazaj, so se moji prejšnji strahovi uresničili. Najina hiška je bila točno tista, sredi gozda. Ko sem vstopila vanjo, sem ugotovila, da ima mrežo za komarje in vso potrebno opremo. Od znotraj je bila res lična.
Zvečer smo vsi skupaj uživali od ognju in klepetali kot da se poznamo že od nekdaj. Posebej zanimivo je bilo, ko sta nama Francoza povedala, da vesta, kje je Slovenija in ne le to. Tri tedne sta celo potovala po naših krajih. Po prijetnem nekajurnem pogovoru sva s svetilko odšla do najine hiške, zagrnila mrežo za komarje in se od znotraj zapahnila. Skušala sem odgnati neprijetne misli in ko sem se zjutraj zbudila, nisem mogla verjeti, da sem spala nepretrgoma do jutra. Spala sem najbolje na celi poti dotlej.
Zjutraj sva se še malo družila in se stežka poslovila, saj nama je bilo v kampu res lepo.
Garažne razprodaje
Ta dan sva se ponovno vozila po manj prometnih cestah, ki so pa imele občasno kar velik naklon. Skoraj cel čas sva se vozila ob rekah ali jezerih, pot pa so nama krasili gozdovi, ki pa niso bili več smrekovi, ampak listnati. Tudi javor se je našel vmes. Javor omenjam zato, ker je javorjev list kanadski simbol.
Ta del poti je bil bolj obljuden, tako da sva po poti naletela na vasice in manjša mesta. V enem od njih sem prvič opazila napis Vente de garage. Garažne razprodaje?
To moram videti od blizu. Iztok je moral ustaviti, da sem se sprehodila med razstavljenimi izdelki. Res zanimivo. Doslej sem to videla le na filmih.
Po dveh urah in pol sva prispela v manjši kraj Rawdon. Ko sem se začela pogovarjati z lastnikom hiše, kjer sva spala, nisem mogla verjeti. Z Iztokom imata skupen poklic. Croupier. Pogovor je takoj stekel, saj sva pokazala veliko zanimanje za njegovo pripoved, kaj vse je doživel. Z ženo se nisva pogovarjala, saj je bila ena od tistih, ki niso znali angleško. Zanimivo, res nisem pričakovala, da toliko ljudi ne bo znalo angleško.
Poševna plaža v Rawdonu in Park des Cascades
Ponovno sva upoštevala nasvete, kaj si ogledati in kje se prehranjevati. Odšla sva do zanimive plaže in ker je bilo že bolj pozno, sva kopalce samo opazovala. Plaža je bila pod kotom skoraj 45 stopinj, saj je bila na hribu. Za vstop je bilo potrebno plačati, a ker sva se samo sprehajala, vstopnine nisva rabila plačati.
Večerjala v kitajski restavraciji, kjer je bila hrana okusna, a Iztoku so se zdele bile porcije bolj majhne.
Naslednje jutro nama je lastnikova žena pripravila res zelo okusen zajtrk.
Vzdušje je bilo domače, saj sta se lastnik in Iztok res takoj spoprijateljila. Nato sva se odpeljala do parka des Cascades, saj sem se odločila, da se bom tam tudi kopala. Večina dni je bilo namreč prijetno toplo in mnogo domačinov se je kopalo v rekah ali jezerih. Za vstop v park in ogled znamenitih cascad je bilo potrebno plačati, a vstopnina ni bila preveč visoka. Cascade so zanimive skale v reki in daje parku poseben čar.
Ugotovila sva, da je ta park namenjen predvsem druženju prijateljev in družin, saj so si skoraj vsi prinesli meso za žar in druge dobrote ter uživali. Prostorov za piknik je bilo res ogromno in kljub temu, da je bil vikend, si brez problema našel svoj kotiček, brez drugih ljudi. Kopanje sem prestavila ne enega od naslednjih dni, saj sem se raje po parku sprehodila in občudovala lepo naravo. Opazila pa sem tudi veverice. Toliko veveric kot sem videla v Kanadi, še nisem videla nikjer.
Mondeni Mont Tremblant
Do naslednjega cilja nisva imela veliko vožnje, le dobro uro. Najprej sva odšla do hiše, v kateri sva prespala. Ponovno sem bila izjemno pozitivno presenečena, saj je bil lastnik zelo prijazen in nama je ponudil vso udobje svojega doma. Najbolj sta me očarali dve terasi in velikanski bazen. Na terasi sem opazila korita z rožami in zelenjavo, kar v Kanadi ni ravno običajno.
Poleg tega je imel še manjši vrt. Na voljo sva imela svojo teraso in tudi bazen.
Tako sem si lahko izpolnila svojo željo po kopanju, saj je bilo poletje in že nekajkrat me je mikalo, da bi zaplavala v jezeru ali reki.
Hiša je bila kakšnih 10 kilometrov oddaljena od Mont Tremblanta. To je mesto, ki je najbolj znano zaradi smučišča in številnih aktivnostih, ki jih kraj ponuja, tako pozimi kot poleti.
Zanimivo je, da smučišče leži na samo 900 metrih nadmorske višine. Ko sva prispela, sem takoj opazila barve hiš.
Iz spodnjega dela se lahko zastonj pelješ nekaj metrov višje z brezplačno gondolo, ki sva jo izkoristila kar dvakrat; tako nama je bila všeč.
Peš sva odšla še v hrib, četudi bi se lahko peljala še z gondolo, ki pa je bila draga. Pogled na dolino in jezero v ozadju je bil vreden napora.
Naslednje jutro sva se odpravila še do manjše vlečnice in ugotovila, da je veliko le-teh v zasebni lasti. Kot so tudi helikopterji. Ustavila sva se namreč pri enem od teh in ko sem videla ceno za polet s helikopterjem, je to ostala moja neizpolnjena želja.
Le kaj mi je bilo, da sem sploh pomislila, da bi se ravno v Kanadi, kjer je vse tako drago, peljala s helikopterjem? A pogled na mondeni in barviti Mont Tremblant iz zraka bi bil zagotovo prekrasen.
Safari Parc Omega
Naslednje jutro sva se ponovno po priporočilu domačina po eni uri vožnje ustavila v Parcu Omega. Gilbert nama je priporočal, da izbereva pot, ki je bila res slikovita. Vozila sva se mimo številnih jezer, močvirij in gozdov. Ponovno so bile ceste zelo razgibane, s kar velikimi nakloni.
Safari Parc Omega naju je ponovno očaral in to tako, da bi ga lahko uvrstila kot tretji vrhunec potovanja. Okrog dve uri sva se z avtomobilom vozila po 12 kilometrov dolgi poti in občudovala naravo ter prosto živeče živali v parku, ki imajo svoj dom na kar 2200 hektarjih. Tukaj sem dočakala fotografijo potopljenega gozda.
Videla sva bizone, lose, medvede, polarnega volka in lisico, kojota in različne ptice.
Vmes sva se ustavila na počivališču, kjer je bil celo koncert, tako da sem lahko poslušala kanadsko glasbo.
Ta dan je bilo kar vroče, blizu 30 stopinj Celzija, zato sva se podala na krajšo pot v gozd, do opazovalnice volkov. Vmes so se sprehajale srne in nešteto veveric.
V parku je na voljo toliko aktivnosti, da bi lahko v njem preživela cel dan.
Na koncu sva se sprehodila tudi po nekaj kilometrov dolgi sprehajalni poti ob jezeru. Področje je posvečeno t.i. First Nations ali Indijancem. V gozdu so bili na ogled indijanski šotori in totemi. V tem delu je bilo prijetno, saj ni bilo veliko ljudi, tako da sem res uživala.
