Islandija, doživeta kot prekrasni hladni Azori – 2. del

Do Reykholta 

Pol ure sva potrebovala, da sva prispela v vas Reykholt. Kraj slovi po vročih vrelcih Deildartunguhver, s pomočjo katerih proizvajajo toplo vodo za Borgarnes in Akranes. Ko sva se bližala temu območju, sva videla številne oblačke, ki so se dvigali iz vrelcev vroče vode.

Posebnost vrelca Deildartunguhver je v tem, da iz njega priteče voda z zelo veliko hitrostjo in to kar 180 litrov na sekundo, zato je to največji pretok vroče vode v Evropi. Najmanjši ledenik na Islandiji, Ok, ohladi vodo, ki ima 97 stopinj Celzija, na takšno temperaturo, da postane primerna za ogrevanje. Objekte, ki pridobivajo geotermalno energijo, si je možno ogledati čisto od blizu, moraš pa biti previden, da ne stopiš preblizu, da te ne opeče.  

Nad objekti je tudi znano kopališče Krauma. Če ne bi bilo potrebno čakati eno uro, da se odpre, bi se verjetno tam okopala, saj je bilo kopališče videti res odlično urejeno in vabljivo.

Odpeljala sva se naprej, saj naju je ta dan čakalo še več znamenitosti v Zlatem krogu. 

Golden Circle – zlati krog

Na Google map sva videla, da se lahko do Zlatega kroga peljeva po bližnjici. Upala sem, da bo cesta primerna za najin avto. Do tega trenutka sva se vozila po urejenih cestah, od Reykjavika naprej nekaj časa po avtocesti, naprej pa tudi po dokaj urejenih cestah, na katerih je bila dovoljena hitrost večinoma 90 km na uro.

Prvi del poti je bila cesta urejena kot prejšnje. Vozila sva se mimo osamljenih kmetij, ki sva jih prepoznala po številnih balah sena in konjih, ki so se pasli.

Počasi se je pokrajina spreminjala, na cesti sva bila le midva, nobenih drugih vozil. Naenkrat sva morala iz asfaltirane ceste zapeljati na makadam. Na srečo ni bilo niti sledu o snegu, pa tudi deževalo ni. Nasprotno, posijalo je sonce. Nisva imela avta s 4×4 pogonom, zato sem se bala, kaj bi bilo, če bi naletela na res slabo cesto. Pol ure nisva srečala nobenega običajnega avta, samo en terenski avto se je peljal v nasprotni smeri kot midva.

Peljala sva se mimo velikega jezera Thingvallavatn in ugotovila, da sva že na območju nacionalnega parka Thigvellir, ki spada pod zaščito Unesca. Ustavila sva se na kosilu v zelo urejenem počivališču. Bila sva že čisto blizu prvega področja nacionalnega parka, ki sva ga želela videti.

Razmik tektonskih plošč in najstarejši parlament na svetu

Odpeljala sva se do soteske Almannagji, ki je nastala ob razmiku severnoameriške in evrazijske tektonske plošče. Prispela sva do razgledne ploščadi, iz katere je bil čudovit pogled na obe strani tektonske plošče.

Zaradi premikanja tektonskih plošč je na Islandiji zelo veliko vročih vrelcev, ki bi jih naj bilo več kot 800. Malo naprej sva občudovala slap Öxarárfoss.

Čez nekaj časa sva prispela do kraja, kjer je čudovit pogled na celotno dolino.

Plapolanje islandske zastave označuje, da je bil na tem področju  leta 930 ustanovljen Althing, najstarejši parlament na svetu.

Gejzir

Odpeljala sva se 50 kilometrov naprej, da bi si ogledala najbolj znano geotermalno področje na Islandiji. Po poti sem razmišljala, kako so sploh gradili naselja in ceste, pa tudi posamezne kmetije, saj sva se ves čas vozila med številnimi rekami, jezeri in slapovi. Večkrat sem tudi opazila, da je bila cesta tako poplavljena, da za običajni avtomobil ni bila prevozna.

Sama si ne bi upala raziskovati in se podati v neznano na področja, kjer ni označenih poti.

Prispela sva do doline Haukadalur, doline številnih gejzirjev, med katerimi izstopata dva. Prvi je Geysir, ki je slovi kot prvi opisani gejzir v tiskanem viru. Po njem so poimenovali vse gejzire, torej vrelce vode, ki bruhajo vročo vodo. Ko sva videla gručo turistov, ki so čakali s fotoaparati ali mobiteli v rokah, sva to storila tudi midva.

Dočakala sva najin prvi izbruh gejzirja Strokkur, ki vsakih nekaj minut, približno na deset minut, bruhne vročo vodo nekaj metrov visoko. Bilo je res mrzlo, a počakala sva na še nekaj izbruhov, saj kaj takšnega ne vidiš vsak dan. Odšla sva tudi malo višje v hrib in tudi tam v kamero ujela nenavaden izbruh vode. Nepozabno doživetje.

Slap Gullfoss

Sledila je še zadnja dogodivščina tega dne. Slap Gullfoss je bil oddaljen le 10 kilometrov. Po poti je pihal močan veter, pa tudi temniti se je že začelo. Prispela sva do doline reke Hvita. Oblekla sem si vse, kar sem imela. Čez nekaj minut sem zaslišala grmenje mogočnega Zlatega slapu, ki se steka iz drugega največjega islandskega ledenika Langjökulla.

Prispela sva na razgledno ploščad. Tukaj je veter pihal s takšno močjo, da sem se bala, da mi bo zletel mobitel iz roke, zato je fotografiral samo Iztok.

Slap je bil resnično vreden ogleda. Velikanski, mogočen slap, zato me je bilo zaradi močnega vetra kar malo strah iti v njegovo bližino. Nekaj pogumnežev se je podalo na nižjo točko, od koder so skušali narediti še kakšno zanimivejšo fotografijo. Midva sva se kar hitro odpravila, saj vreme ni bilo primerno za kakšne dolge sprehode okrog slapu.

Selfoss

Do Selfossa sva se vozila približno eno uro. To je največje mesto na jugu Islandije, ima pa okrog 10.000 prebivalcev.

Prispela sva do hotela, ki ni imel recepcije, zato sva se morala znajti. Z dvigalom sva se odpeljala do drugega nadstropja, kjer so bile hotelske sobe. Koda, ki je bila zapisana v e-pošti, ni delovala. Prijazen fant nama je povedal, da tudi njegova koda ni delovala. Pokazal nama je telefon in po klicu sva prejela novo kodo in s tem dostop do sobe. V mini, a zelo urejeni kuhinji, sva si pripravila večerjo in naslednje jutro še zajtrk.

Nekaj metrov od hotela je bil Bobby Fisher Center, ki je bil zjutraj še zaprt, zato sva ga obiskala, ko sva se vrnila nazaj v ta kraj.

Najprej sva nameravala direktno do Vika, a sem si zaradi lepega sončnega vremena premislila. Prvi cilj je bil pol ure oddaljen vulkanski krater Kerid, ki sva si ga ogledala z vseh možnih razglednih točk. V njem je jezero, zato je še posebej slikovit.

Po poti slapov na jugu Islandije

Nato sva se odpeljala nazaj do Selfossa in se podala na pot po južni obali, ki je bila obsijana s soncem. Takšen dan je potrebno izkoristiti, zato sva se po poti ustavljala tam, kjer so bili parkirani avtomobili ali je bil znak za znamenitost. Te so na Islandiji res dobro označene.

Najprej sva se ustavila na parkirišču, na katerem ni bilo veliko avtomobilov, a sama sreča, da sva se, saj sva lahko skoraj sama občudovala čudovit slap z mavrico.

Pri naslednjih dveh postankih je bilo drugače. Parkirišče je bilo polno, saj sta bila naslednja slapa dva, ki jih na Islandiji ne smeš izpustiti. Prvi je bil Seljalandsfoss, ki je visok 60 metrov, njegova posebnost pa je, da se lahko sprehodiš tudi za njim. Še nikoli v življenju nisem imela te priložnosti, zato se mi je zdelo pršenje vode, ko sem stala za slapom, nekaj posebnega.

Ko sva se peljala naprej, sem po poti občudovala zasnežene vrhove. Ugotovila sem, da gre za ledeniški vulkan Eyjafjallajökull, ki je nazadnje izbruhnil pred enajstimi leti.

Tudi pri slapu Skogafoss je bilo parkiranih veliko avtomobilov. Slap je kar mogočen, tudi visok 60 metrov. Posebnost slapu je v tem, da se lahko ob njem povzpneš po številnih stopnicah in ga lahko občuduješ tudi od zgoraj.

Obdan je s hribi, po katerih se lahko sprehajaš. Ko sva to želela narediti tudi midva, se je vreme spremenilo, začelo je rositi, zato sva se vrnila v dolino.

Mavrice tukaj nisva dočakala in tudi skritega zaklada ne, o katerem govori legenda, povezana s slapom.

Vasica Vik i Myrdal

Popoldan sva prispela v bližino Vika. Prenočevala sva nekaj kilometrov prej, zato sva se po poti ustavila in ugotovila, da bova spala na kmetiji.

Na posestvu je bilo več stavb in v eni od njih je bilo pismo z najinim imenom in ključ. Nisva pa srečala lastnikov, ne ta dan in ne naslednji. Hiša je bila opremljena s čisto vsem, kar si lahko zamisliš, zato je bila to odlična izbira za prenočevanje.

Ker je bilo še zgodaj, okrog dveh, sva se zapeljala do Vika. Sonce na drugi strani hriba ni več sijalo, a me je pogled na mesto, ko sva se spuščala vanj, očaral.

Vik je najbolj simpatična islandska vasica, ki sem jo videla. Ima samo 800 prebivalcev. Odpeljala sva se do lokala, ki je imel na spletu najboljšo oceno za hrano in presenečena sva ugotovila, da gre za avtobus, ki je preurejen v lokal.

Ker pa so imeli samo hrano za s seboj, sva poiskala naslednjega, ki je bil v sklopu nakupnega centra. Tam imajo tudi manjši proizvodni obrat, v katerem izdelujejo značilne islandske volnene izdelke, zato sva si tudi ogledala, kaj vse ponujajo na prodaj. Cene teh in drugih razstavljenih izdelkov so bile izjemno visoke.

Odločila sva se, da odideva na sprehod na plažo, ki naj bi bila nekaj let nazaj razglašena za eno najlepših plaž na svetu. Plaža mi je bila všeč, ni pa se mi zdela nekaj tako zelo posebnega, da bi rekla, da je ena najlepših plaž kar sem jih videla. Sprehod sva končala, ko je začelo deževati. V daljavi sem opazila skale, ki so se dvigale iz morja, zato sva se po poti do kmetije, kjer sva spala, odločila, da si pogledava plažo še z druge strani. Takrat je namreč dež že ponehal.

Reynisfjara, ena najlepših plaž na svetu

Ko sva se pripeljala tja, je bilo tam res veliko avtomobilov in ugotovila sem, da sva sedaj na pravem mestu.

Zagledala sva črno plažo Reynisfjara, obdano z nenavadnimi stenami, imenovane Reynisdrangar, na katere se lahko povzpneš.

Občudovala sva velike valove in stene. Valove sva občudovala le od daleč, saj so lahko zelo nevarni za neprevidne turiste.

Sprehodila sva se nekaj kilometrov naprej po plaži, v smeri še večjih kamnitih skal, ki so gledale iz morja. V daljavi sem videla tudi svetilnik, a ker se je začelo temniti, sva sprehod zaključila.

Odšla sva do kmetije in se spoznala še z enim parom, ki sta tudi prespala v isti hiši. Ker sta odšla na večerjo v mesto, sva imela hišo zase.

Dyrhólaey

Ponoči in naslednje jutro je deževalo, pihal je močan veter, bilo je mračno in vse je izgledalo, da bo cel dan bolj turoben. Tudi po vremenski napovedi na spletu naj bi na tem območju cel dan deževalo. Sicer sem se že naučila, da vremenske napovedi ne držijo vedno, a sva se vseeno odločila, da najin načrt, da se odpeljeva do Vatnajökulla, največjega ledenika v Evropi, spremeniva. Listala sem po prospektih, ki so bili v hiši in iskala nekaj, kar bi lahko počela v tako slabem vremenu. Eden od prospektov je ponujal, kot edini na svetu, zanimiv šov s pravo lavo. Pomembna pri odločitvi so bila izjemno pozitivna mnenja ljudi, ki so to že videli. Odšla sva v Vik, da kupiva karte, a za 13. uro je bila na voljo ena sama karta. Po pogajanjih so nama vseeno prodali karti za oba.

Ker sva imela čas, sva se odločila, da si pobliže ogledava tiste skale, ki sva jih videla prejšnji večer na črni plaži. Odpeljala sva se do polotoka Dyrhólaey. Z avtom sva se zapeljala na vrh hriba, da bi si od zgoraj ogledala svetilnik in plažo.

Ponovno sem si oblekla vse, kar sem si lahko. Začuda, ko sva stopila iz avta, ni deževalo, pa tudi veter je bil znosen. Kakšno uro sva se sprehajala in si ogledovala butanje morskih valov ob obalo in prečudovito plažo, ki spada pod nacionalni park.

Od blizu sem videla tudi skalne formacije imenovane The Arch.

Šele sedaj sem v celoti dojela, zakaj je ta plaža nekaj posebnega. Še sreča, da sva ostala tukaj, da sva si lahko to pogledala.

Icelandic Lava show

Odpeljala sva se do Vika, na šov in eno uro uživala v pripovedovanju domačina iz Vika. Povedal je zgodbo svojega pradedka, ki je doživel izbruh vulkana Katla. To je aktiven vulkan, ki lahko vsak čas izbruhne. Izbruhi v preteklosti so bili povečini v razmiku od 20 do 90 let. Od zadnjega silovitega izbruha so minila 103 leta, zato imajo vaščani poseben protokol, kaj narediti, ko bo Katla naslednjič izbruhnila. Protokol obsega 10 navodil, med katerimi je, da si oblečejo posebno obleko, poskrbijo za družinske člane in preverijo, kaj je s sosedi ter izpustijo živali. Zbirno mesto za vaščane je pri cerkvici, ki se dviga nad vasjo.

Ko Katla izbruhne, so največji problem poplave, saj je nad vulkanom nekaj metrov ledu, ki se ob izbruhu stali.

Vrhunec šova je bil, ko je v žleb pritekla vroča lava, segreta na 1100 stopinj Celzija. V prostoru je bilo v trenutku zelo vroče in postalo mi je jasno, zakaj je imel gospod Julius, ki je vodil šov, oblečene kratke rokave.

Lava se je zelo hitro ohladila in postala kot steklo. Cena za šov res ni bila majhna, 40 evrov na osebo, a ni nama bilo žal denarja, saj sva uživala v celotni predstavi.

Spanje v Vatnsholtu

Po poti nazaj, v smeri Reykjavika, sva že ta dan ponovno dočakala lepše vreme. Posebej lepo je bilo zvečer, ko je zahajalo sonce in to kar nekaj časa, mnogo dlje kot smo to vajeni pri nas. Ustavila sem se ob zahajajočem soncu in fotografirala islandske konje. Čudovit prizor, ob katerem sem začutila nepopisno vznemirjenje, kakšno srečo imam, da si lahko vse to ogledujem.

Kot zanimivost, islandski konji so zaščiteni in če jih enkrat odpeljejo iz države, se ne morejo več vrniti vanjo.

Zadnji del poti sva ponovno zavila na stransko cesto, ki nama je prihranila nekaj kilometrov. Cesta je bila lokalna, namenjena dostopu domačinov do kmetij, a ker sva se po njej vozila le kakšnih 20 minut, je šlo. Naslednji dan sva videla drugo, mnogo boljšo cesto, po kateri se bi morala peljati.

Ko sva prispela do cilja, sva ugotovila, da bova prespala na velikem posestvu in eno izmed poslopij je bilo namenjeno hotelskim gostom.

Nudili so večerjo, zato sva si jo naročila. Ponoči sem ponovno iskala auroro. Tako zelo, da se mi je za hip zazdelo, da jo vidim. Pa je v resnici nisem.

Muzej Bobbya Fischerja

Naslednje jutro sva se odpeljala nekaj kilometrov naprej in drugič prispela v Selfoss in odšla v Bobby Fischer Center. Skupaj s še dvema avstrijcema sva si ogledala muzej, ki je posvečen svetovnemu šahovskemu prvaku Bobbyju Fischerju. Prvak je postal leta 1972 v Reykjaviku. Zadnja leta je živel na Islandiji, zato je v Selfossu tudi pokopan.

Po zanimivem ogledu sva se odpravila do doline Reykjadalur, ki je bila oddaljena 20 minut. Prispela sva do reke, v kateri se lahko kopaš tudi ko je hladneje, saj je temperatura vode na tistem delu, kjer se ljudje kopajo, okrog 38 stopinj Celzija. Ko sva stopila iz avta, je ponovno rosilo.

Povzpeti bi se morala po poti, ki je dolga približno 4 kilometre, a ker je tudi malo pihalo, me kopanje v reki ni mikalo.

Muzej Perlan

Namesto kopanja v reki sva se odločila za ogled dveh zanimivih stvari v Reykjaviku.

Prva od teh je bil muzej Perlan, ki je velikokrat opisan kot največja atrakcija mesta. In to ne brez razloga.

V muzeju sva kupila vstopnico z ogledom planetarija. Že sama zgradba je atraktivna, prav tako tudi razgled iz nje.

Zanimivo se mi je zdelo, da so na vrhu nenavadne stavbe, v kupoli skriti rezervoarji za vodo.

Pod njimi je restavracija in vmes, med ogledi, sva tam spila kavo in se posladkala s sladoledom, ki je menda eden najboljših v državi.

Muzej je zelo zanimiv, saj so v njem opisane in slikovito prikazana čudesa Islandije. Izveš, kako so nastali vulkani, ledeniki in gejziri. Nisva imela možnosti, da bi se sprehodila po pravi ledeni dvorani, zato sva toliko bolj uživala, ko sva se sprehodila po ledeni jami v Perlanu. Temperatura v jami je bila -12 stopinj Celzija, zato sem imela občutek kot da gre za pravo in ne umetno narejeno jamo.

Reciklirana hiša

Na obrobju Reykjavika je čisto posebna hiša, ki sem jo želela videti.

Ko sva se pripeljala tja, je bil pred njo možakar, ki se je odpravljal v mesto. Povedal je, da je lastnik hiše in da si jo lahko ogledava. Hiša in njena okolica sta zelo nenavadni.

Narejena je iz tisoč in enega kosa, ki jih je nekdo odvrgel. Kaj tako nenavadnega si res težko zamisliš, če ne vidiš s svojimi očmi. Ker je bila že skoraj tema, sva si hišo od zunaj na hitro ogledala. Zahajajoče sonce je dalo hiši romantičen videz.

Keflavik in aurora

Odpeljala sva se do 40 kilometrov oddaljenega Keflavika, kjer sva pred enim tednom pristala. Tudi ta hiša, v kateri sva spala, je bila nenavadna, saj je bila stara več kot 100 let in preurejena v guest house. Odpravila sva se do mesta, v katerem je bilo zelo veliko lokalov s hrano. Našla sva, za Islandijo cenovno ugodno, tajsko restavracijo.

Seveda nisva pila piva, ki je stalo 9 evrov. Nasploh sva pivo raje kupila v trgovini, kjer je bila cena 3x nižja.

Po večerji sva imela dogovorjeno zasebno kopanje na terasi hiše, kjer sva spala in to pod milim nebom.

Kopel je bila po ogledu Perlana naslednji vrhunec dneva, saj je bil občutek fantastičen. Na letališču sva kupila viski in ker sva izvedela, da sta prijatelja dobila vnuka, je bil to primeren trenutek, da sva nazdravila.

Po kopeli sem prepričala Iztoka, da greva na sprehod. Na spletni aplikaciji je kazalo, da je ta večer 8% možnost, da v naslednjih 15. minutah vidiš auroro. Odšla sva do obale, kjer je bilo bolj temno. Naenkrat sem videla na jasnem nebu čisto nežen zeleni sij, ki se je razprostiral po kar velikem delu neba. Vprašala sem Iztoka, ali kaj vidi. Pritrdil mi je, da vidi zelen sij. Strinjala sva se, da vidiva auroro.

Ni bilo škratkov, bil pa je sij. Meni je to zadoščalo. Videla sem to, kar sem si cel teden želela. Kaj bi hotela še več? Tako se je dan zame končal popolno. Ples škratov, kot sem ga videla v Perlanu, pa bom mogoče videla kdaj drugič.

Modra laguna

Po zajtrku, ki sva ga imela v guest hausu, sva se odpeljala na ogled Modre lagune, ki sem ga pustila za zadnji dan. Vozila sva se po polotoku Reykjanes in čez 20 minut prispela do enega najbolj znanih kopališč na prostem na svetu. Ko sva prispela tja, je bil čudovit sončen dan in na parkirišču je bilo kljub zgodnji uri kar veliko avtomobilov, tudi avtobusi. Kopališče je sicer izgledalo čudovito, a ker se je v njem kopala množica ljudi, se za kopanje nisva odločila.

Raje sva odločila za sprehod okrog njega. Občudovala sem nenavadno modro barvo vode, ki je bila obdana z belo, nad njimi pa nežne meglice zaradi pare, ki dajejo kopališču res mističen videz.

Odpeljala sva se okrog polotoka in si spotoma ogledala še nekaj naravnih lepot.

Najbolj naju je navdušilo, ko sva prišla na most med dvema kontinentoma. Most so zgradili na eni od razpok, ki je nastala s premiki evrazijske in severnoameriške tektonska plošča.

Menda naj bi se vsako leto zaradi tega Islandija povečala za 2 centimetra. Še zadnji sprehod in a zaključila sva potepanje po Islandiji in se podala na letališče. Tam sva vrnila najet avto. Kavcijo sva dobila čez nekaj časa nazaj na kartico, zmanjšano za 17 evrov. Predvidevam, da je to za plačilo tunela in verjetno dveh (ali mogoče še več) parkirišč, ki jih nisva plačala.

Polet iz Reykjavika je bilo z majhno zamudo in ne ob 17.50, zato smo na Dunaju pristali v nedeljo, 31. oktobra 2021, 20 minut po polnoči. Sledila je še tri urna vožnja do doma.

Povzetek

Ko smo prispeli v Islandijo, sem takoj opazila, da v državi ne nosijo zaščitnih mask in tudi drugače ni nič spominjalo na to, da je čas corone. Država ima dober zdravstveni sistem in ker je bila kar nekaj časa zaprta za turizem, si lahko »privoščijo«, da živijo bolj ali manj običajno življenje.

Naslednje, česar ne moreš spregledati, je dejstvo, da so cene precej višje kot pri nas in verjamem, da je Islandija med najdražjimi evropskimi državami. Navaditi sem se morala na to, da se vreme nenehno spreminja, a tudi »slabo« vreme ni bila ovira, da si ne bi mogla ogledovati prelepe narave in znamenitosti, ki so na vsakem koraku. Državi daje čar tudi to, da ni gosto poseljena, razen Reykjavik in velja za najredkeje poseljeno državo v Evropi.

Omeniti moram še to, da sem v trgovinah pogrešala plastične vrečke za nakup sadja in zelenjave. Opazila sem, da imajo domačini s seboj svoje vrečke in po pogovoru z njimi ugotovila, da zaradi ekoloških problemov ne ponujajo plastike. Zanimivo, pri nas je tega še na tone.

Kaj sem občudovala? Presenetili so me številni izviri vode, predvsem kilometre dolga geotermalna področja in gejziri. Nisem se mogla odločiti, kateri slap je lepši od drugega. Celo leto so polni vode, ki menda nikoli ne presahne. Všeč mi je bilo, da ravninski del krasijo hribi in gore z zasneženimi vrhovi. Na številnih pašnikih so se pasle ovce in islandski konji, samo enkrat sem videla govedo.

Na jugu je veliko rastlinjakov, v katerih gojijo celo banane, ogrevajo pa jih z vodo iz termalnih vrelcev. Prav tako večino hiš ogrevajo na ta način in zanimivo, tudi avtocesto do Reykjavika. Omeniti moram črne plaže in naravna kopališča, ki dajejo državi piko na i.

V državi sem se počutila varno, v vseh pogledih. Ljudje, s katerimi sva imela stik, so bili prijazni. Zagotovo se bi rada vrnila še poleti. Neraziskan je ostal sever države in njena notranjost. Islandija je zelo zanimiva tudi pozimi, ko lahko občuduje ledeniške jame in jezera, največji ledenik v Evropi in škratke na nebu.

Stroški:

– 2 povratni letalski karti Dunaj – Reykjavik – 320 eur
– 7-dnevni najem avta – 260 eur
– bencin za najet avto – 100 eur
– parkirnina, tunel in vstopnina za krater Kerid – 40 eur
– 7 nočitev, od tega 4x z zajtrkom – 540 eur
– zdravstveno zavarovanje – 32 eur
– parkirišče na Dunaju – 69 eur
– vstopnina Lava show v Viku – 80 eur (2 x 40 eur)
– vstopnina Perlan in planetarij – 60 eur (2 x 30 eur)
– vstopnina v Bobby Fischer Center – 12 eur (2 x 6 eur)
– hrana in pijača – ocenjeno na 400 eur