Severni Ciper
Leta 2011 sva se odločila, da del poletja preživiva na Cipru. Sledilo je vprašanje, na katerem delu Cipra, ali na severu ali na jugu. Odločila sva se za sever, zaradi takrat ugodnih ponudb. Če bi šlo samo za poležavanje na plaži, seveda tega ne bi opisovala. Ta zapis sem uvrstila na to stran samo zato, ker sva na Cipru prečkala najbolj nenavadno mejo, preko katere sem kdaj koli šla. Meja namreč poteka sredi glavnega mesta otoka in je od padca berlinskega zidu edina tovrstna meja na svetu, ki deli glavno mesto države na dva dela.
V ponedeljek, 4. 7. 2011, smo ob 15.30 poleteli iz ljubljanskega letališča. Zaradi vmesnega postanka v Turčiji smo ob 20.55 pristali na ciprskem letališču Ercan. Časovna razlika med Ciprom in Slovenijo je ena ura. Do hotela, ki je bil na severu otoka, v kraju Lapta, smo se vozili eno uro.
Hotel je bil v neposredni bližini morja in je imel lastno plažo, zato sva se večinoma zadrževala na plaži ali ob bazenu.
Odločila sva se, da si poleg poletnih radosti v morju in ob njem, ogledava glavno mesto Nikozija in mesto Kirenija. Do tja sva se peljala z lokalnim prevozom, ki je bil v tem primeru udoben kombi.
Postajališče je bilo nekaj metrov oddaljeno od hotela, na glavni cesti, kar je bilo v poletni vročini zelo dobrodošlo. Zanimivo se mi je zdelo, da na otoku vozijo po levi strani ceste. Izvedela sem, da je to zato, ker je bil Ciper v preteklosti britanska kolonija.
Prehod meje v Nikoziji
Po poti do mesta sva videla hrib, na katerem je grad Sv. Hillarion, ki je ena od večjih zanimivosti otoka. Čez manj kot eno uro smo prispeli do mesta, ki ima grško ime Nicosia in turško Lefkosa. Mesto je razdeljeno na grški in turški del, tako kot sta razdeljena severni in južni del države. Turčija je leta 1974 zasedla severni del države. Takrat so ustanovili Turško republiko Severni Ciper, ki jo priznava samo Turčija. V obeh delih države je viden vpliv grške ali turške kulture, govorijo različna jezika in imajo drugačno denarno valuto. Južni del otoka je uradno poimenovan Republika Ciper.
Ko sva prispela do mesta, sva si najprej ogledala severni del. V preteklosti so okrog mesta zgradili obzidje. Znana so Kirenijska vrata, ki so jih v 16. stoletju zgradili Benečani, da je lahko čeznje potekal promet blaga iz juga na sever otoka in obratno.
Na severnem delu sva videla več mošej. Ena od njih je mošeja Selimiye, ki so jo v 16. stoletju preuredili iz nekdanje katedrale, v kateri so kronali ciprske kralje. Znana je tudi mošeja Arabahmet, ki je bila zgrajena v 17. stoletju.
Najbolj fascinantno je to, da je celotna država razdeljena s tako imenovano Green line, ki je dolga 180 kilometrov. Mejna črta je na nekaterih delih države dolga le nekaj metrov, od 20 metrov naprej, na drugih delih pa se razteza do 7 kilometrov.
Kljub temu, da severni del države ni uradno priznan, sva morala pri prečkanju meje pokazati potni list. Meja je bila po zasedbi Turčije odprta leta 2003. Kot pešca sva lahko mejo prečkala na točno določenem mejnem prehodu Ledra Street.
Pri prečkanju meje sem imela mešane, kar tesnobne občutke. Meja se namreč nahaja znotraj mestnega obzidja.
Videla sva kar veliko policistov in policijskih avtomobilov.
Nedaleč vstran sva našla fotografije in zapise, ki so pričali o časih, ko prečkanje meje ni bilo dovoljeno in ljudje niso mogli obiskati svojcev ali oditi na svoje domove.
Sprehodila sva se tudi po stranskih ulicah in tudi tam mi ni bilo vseeno, saj sem ob ogledu na stavbe, ki so bile zapuščene, še bolj začutila ne tako davno, za domačine burno zgodovino.
Na obeh straneh mesta sva videla številne trgovine, restavracije in kavarne. Na velikem delu mesta so bili ponujeni izdelki na tržnici, ki je bila zaradi vročine pokrita z velikimi jadri.
Na tržnici in drugje so ponujali vse mogoče izdelke. Nisem mogla iti mimo, da ne bi poskusila njihovih slaščic.
Kirenija ali Girne
Dvakrat sva se podala tudi v mesto Kirenija, saj je bilo od našega hotela oddaljeno manj kot pol ure vožnje. Mesto je bilo naseljeno že v 10. stoletju pred našim štetjem. Ogledala sva si staro pristanišče, ki me je očaralo.
Posebej lep pogled nanj je bil, ko se je večerilo. Sprehodila sva se po starem in novem delu mesta.
Na koncu pristanišča sva prišla do mogočnega Kirenijskega gradu, ki so ga, tako kot nekaj zgradb v Nikoziji, zgradili Benečani v 16. stoletju. Prvotni grad je bil na tem mestu zgrajen že v 7. stoletju.
Ogledala sva si notranjost gradu in muzejske zbirke. V muzeju so bile razstavljene arheološke najdbe iz okoliških krajev.
Zanimiv je bil tudi muzej starih ladij, v katerem je na ogled najstarejša grška trgovska ladja, ki so jo skupaj z njenim tovorom dvignili iz morja, saj se je potopila z njim vred. Ladja je potonila 300 let pred našim štetjem, manj kot kilometer vstran od mesta Kyrenia. Ogledala sva si razbitine ladje, ki so jo dvignili iz morja pred približno 50. leti.
Najlepši pa je bil pogled na mesto iz razgledne točke nad mestnim obzidjem.
Domov sva odpotovala v ponedeljek, 11. julija 2011, ob 11. uri. V Slovenijo smo prispeli ob 14.30.
Zaključek
Ciper je otok, ki poleg lepih plaž in kristalno čistega morja navdušuje z odlično mediteransko kuhinjo. Otok poleg tega ponuja na ogled številne kulturne in zgodovinske spomenike. Kljub temu, da takrat, ko sva bila tam, ni bilo neznosne vročine, si ga je zagotovo lažje ogledati v kakšnem drugem letnem čas kot poleti. Videla sva ga le delček, ki pa je bil tako zanimiv, da ponuja možnost ponovnega obiska.