Leta 2013 se mi je uresničila ena od dolgoletnih želja. Videti Santorini. Prvič v življenju sva se odločila za križarjenje z ladjo Costa Magica. Kljub temu, da sem večina potovanj, ki sem jih opisala na tej spletni strani, organizirala sama, sem se odločila, da zaradi vasice Oie na Santoriniju na kratko opišem in dodam fotografije iz tega križarjenja.
Potovanje, katerega večji del je bila plovba, se je začelo v ponedeljek, 28. oktobra 2013. Velika ladja s približno 3.500 potniki in 1.000 člani posadke z nama na krovu je ob 17. uri izplula iz Benetk. Izplutje ladje je spremljala glasba iz italijanske opere. Ob pogledu na Markov trg in ostale znamenitosti enega najlepših mest na svetu sem bila nepopisno ganjena. Bilo je pravljično in ti trenutki so bili prvi vrhunec potovanja.
Na ladji je bilo poskrbljeno za vse. Zame navdušujoč je bil večerni program, ki je bil res vrhunski. Glede na to, da je bilo potovanje v jesenskih počitnicah, je bilo vreme več kot odlično. Ves čas potovanja, razen zadnji dan, je bilo sončno in večinoma smo imeli oblečene kratke rokave.
Bari
Drugi dan plovbe smo se ob 13. uri ustavili v italijanskem pristaniškem mestu Bari.
Ker smo pristali blizu starega dela mesta, smo si ga lahko ogledali kar peš.
Postanek je bil najkrajši, samo 5 ur, zato smo se morali podvizati, da ne bi zamudili odhoda ladje. Osebje na ladji je neprestano poudarjalo, da ne bodo nikogar čakali niti minute. Verjamem, da se je že zgodilo, da je kdo ostal na kopnem z dolgim nosom, ker je zamudil. Midva sva imela po poti nazaj še toliko časa, da sva se fotografirala z našo ladjo v ozadju.
Atene
Naslednji dan smo pripluli v Atene. Ladja je pristala v Pireju, ki je največje potniško pristanišče v Evropi. Pirej je nastal v antični Grčiji, v 5. stoletju pred našim štetjem. Od Aten je oddaljen približno 10 kilometrov, zato smo se dogovorili z voznikom taksija, da nas je peljal do sedmih znamenitosti Aten.
V Atenah sva bila z Iztokom pred tem dvakrat, prvič leta 1990 in nato čez pet let. Ko sva po skoraj dvajsetih letih ponovno prišla v Atene, sva bila zelo pozitivno presenečena. Mesta skorajda nisva prepoznala. Zdelo se nama je mnogo bolj urejeno in predvsem bolj čisto kot pred leti.
Ponovno sva si ogledala čudovite ostanke antične Grčije.
Med njimi je najbolj znana atenska akropola, ki kraljuje nad mestom. Akropola je na seznamu Unescove svetovne dediščine. Najbolj znano svetišče na akropoli je Partenon, ki je bil posvečen boginji Ateni.
Po tej boginji je mesto dobilo ime. Ko sva bila prejšnjikrat v Atenah, je bil pogled na Partenon čisto drugačen. Tokrat so namreč obnavljali stebre in stroji so zakrivali pogled na Partenon. Iz vrha je bil čudovit pogled na Atene.
Ogledali smo si tudi tempelj, ki so ga posvetili bogu Zevsu in je bil zgrajen približno 500 let pred našim štetjem. Njemu v času so stari Grki vsake štiri leta prirejali igre, iz katerih so pozneje nastale olimpijske igre modrene dobe.
Odpeljali smo se do trga Syntagma, na katerem smo si ogledali menjavo straže pred grškim parlamentom.
Santorini
Naslednji dan smo prispeli do Santorinija. Otok leži na sredini Egejskega morja in je najjužnejši Kikladski otok. Je med najbolj opevanimi grškimi otoki, saj ga imenujejo tudi otok zaljubljencev. Že vrsto let je oblegan s strani turistov. Je vulkanskega nastanka in vulkan na otoku je še vedno dejaven.
Naša križarka se je zasidrala malo pred otokom. Vkrcali smo se na manjše ladje, ki so nas pripeljale do otoka.
Izkrcali smo se v starem pristanišču. Vasice na tem delu otoka ležijo na vrhu hriba. Do tja lahko prideš na več načinov. Večina se je odločila, da se bo peljala z vzpenjačo, midva pa sva se odločila za pešačenje. Nisva vedela, kaj naju čaka. V breg je bilo potrebno premagati 900 stopnic.
A to ni bilo najhuje. Potrebno je bilo paziti, da te ni pohodil osliček. Vsakih nekaj minut se je pojavil osliček ali skupina le-teh in so dirjali navzdol ali pa so se počasi, s potnikom na sebi, vzpenjali navzgor.
Najhuje pa je bilo, da si lahko mimogrede stopil v oslov drek. Točno tako kot sem napisala. Vonjave niso bile ravno podobne parfumu. Ko sva se enkrat že vzpenjala, poti nazaj več ni bilo.
Kljub temu je bil naš trud poplačan na vrhu.
Prispeli smo v vas Imerovigli, ki je imela na vrhu zanimive trgovine, s pogledom na morje.
Najprej je bila na vrsti kava, sledil je najem avtomobila in že sva se odpeljala po otoku.
Po dvajsetih minutah sva prispela v vasico Oia. Dan je bil čudovit, sončen, zato je bil pogled na bele hiše z modrimi dodatki nepopisno lep.
Bilo je pravljično. Najprej sva se sprehodila po glavni ulici Nikalaou Namikou, nato po manjših, ozkih ulicah. Nisem se mogla nasiti lepot okrog mene.
Ogledovala sem si hiše, ki so bile zgrajene druga zraven druge na hribu, okrog 100 metrov nad morjem.
Na hišah so izstopala modra okna, vrata ali balkoni.
Hiše so bile obdane s cvetjem v prelepih barvah.
Pogledi v katerokoli smer so bili izjemni.
Kljub temu na ulicah ni bilo veliko ljudi, zato je bil ogled toliko lepši. Občudovala sem belo cerkev s kupolami in mlin na veter.
Ta vasica je ena od najlepših kar sem jih kdaj koli v življenju videla.
Po nekaj urah vsrkavanja lepot otoka Santorinija sva prispela nazaj do prve vasice. Za vzpenjačo je bila kar dolga vrsta, zato nama ni preostalo drugega, kot da se vrneva po isti, »oslovi« poti, saj sva se bala, da bova zamudila odhod. Ladje so nas odpeljale nazaj na križarko. Še en pogled na čudovit otok, ki se je oddaljeval od nas in že smo pluli naprej.
Zeleni otok Krf
Naslednji dan smo pripluli do mesta Krf, ki je glavno mesto istoimenskega grškega otoka. Obdaja ga Jonsko morje.
Sprehodili smo se po parku. Najprej sem videla trdnjavo, ki so jo poimenovali nova trdnjava.
Prišli smo do trga Spinado. V bližini je vhod drugo trdnjavo, ki leži na skalnatem polotoku in ima naziv stara trdnjava. Obe sta bili zgrajeni v 16. stoletju. Odšla sem na ogled trdnjave. Iz višine je bil čudovit razgled na morje in mesto Krf.
Na najvišji točki trdnjave sem uzrla urni stolp.
Stari del mesta, ki je nastal pred našim štetjem, skupaj z novo in staro trdnjavo spadajo pod svetovno kulturno dediščino Unesca.
Dubrovnik
Proti koncu križarjenja smo se ustavili še v Dubrovniku.
To je mesto, ki se ga ne naveličam, četudi sem si ga že velikokrat ogledala. Tudi to mesto je upravičeno pod zaščito Unesca. Tokrat se nisem sprehodila po znamenitem obzidju, pač pa po Stradunu.
Nekaj ur, namenjenih postanku v mestu, je minilo kot bi mignil.
Ponovno v Benetkah
Po enotedenskem križarjenju smo v ponedeljek, 4. novembra 2013, ob popoldan ponovno prispeli na izhodiščno točko, v mesto Benetke.
Samo ta dan je deževalo, kar pa naju ni oviralo, da še malo pokukava v to prelepo mesto.
Videla sva vedno simpatične beneške maske, pogledala iz mostu, se sprehodila po Markovem trgu in potovanje se je skoraj končalo.
Zaključek
Ta zapis ne morem imenovati potopis, saj potovanja nisem organizirala sama, niti nisem organizirala ogledov. Moj namen je bil opisati in s slikami prikazati eno najlepših vasic, ob tem pa dodati še nekaj vtisov s križarjenja.
Kar se tiče samega križarjenja, sem bila nad njim navdušena. Prvič sem en teden preživela na tako veliki ladji. Samo vstopiš in vse ti uredijo drugi. Mikalo me je zato, ker so tisti, ki so na križarjenju bili, to opisovali kot neznansko lepo izkušnjo. S tem se strinjam tudi jaz.
Kar pa se tiče ogledov mest, smo imeli na izbiro, da se udeležimo vodenih ogledov ali pa kraj, kamor smo prispeli, samostojno raziščemo. Vodenih ogledov se nisva udeležila; včasih sva šla peš, enkrat s taksijem in enkrat z avtobusom. Na potovanju mi je manjkalo malce adrenalina. Pa ne tega, da moram gledati na uro, da pridem pravočasno na ladjo. V bistvu mi je najbolj manjkalo to, da se lahko tam, kjer ti je res všeč, ustaviš. Pa četudi samo sediš, popiješ kavo ali se ustaviš kar tako. Da si malo bolj svoboden.
Kljub res lepi in nepozabni izkušnji sva se po križarjenju odločila, da z naslednjim nekaj let počakava. Do takrat, ko se mi ne bo dalo več vsega organizirati. Težka bo…se še mi kar da in to vedno bolj. Samo trenutno o tem samo sanjam. In pišem za nazaj.