Bila sem že na treh Kanarskih otokih, na Tenerifih, Fuerteventuri in Lanzarote. Ko smo se s prijatelji konec leta 2019 dogovarjali, da se bomo v naslednjih zimskih počitnicah podali na še enega od le-teh, na Gran Canario, nismo niti slutili, kako razburljivo bo to naše zadnje potovanje, tik pred, ali bolje rečeno, že med korono. Štirje pari, željni zimskega oddiha v toplih krajih. Se družiti, videti nekaj novega, uživati. To so bile naše želje pred odhodom. Niti v sanjah ne bi pomislila, da bo potovanje tako razburljivo, kot je bilo in da bo to kar za nekaj časa zadnje skupinsko potovanje.
Pred potovanjem smo imeli nekaj sestankov, na katerih smo se dogovorili za najem dveh hiš; prva bi bila za tri in druga za štiri noči ter za najem avtomobilov na otoku. Nakup letalskih kart je bil spet zanimiv, saj se je že v preteklosti, ko smo kupovali karte za več oseb, so se cene kart vmes zvišale. Tako je naneslo, da smo si vsi kupili direktne karte za polet na otok, za nazaj pa smo štirje kupili karte z vmesnim postankom v Barceloni.
Polet na Kanarske otoke
Naše potovanje se je začelo v soboto, 22. februarja 2020. Z dvema avtoma smo se podali na pot do Dunaja. Avta smo parkirali nekaj kilometrov pred letališčem in se s shuttlom peljali do cilja. Polet iz Dunaja smo imeli ob 12.30 in ob 16.25 naj bi pristali na otoku. Naj bi pristali?
Polet je najprej potekal brez posebnosti. Bil je čudovit sončen dan, brez oblačka. Ko je pilot napovedal, da pristajamo, sem pogledala ven in ugotovila, da je zunaj postalo temno. V zraku je bila neka čudna barva. Najprej se mi to ni zdelo nič čudnega, ko pa je pristanek trajal in trajal, sem postala pozorna. V zraku smo že več kot običajnih 15 minut. Čez nekaj časa je pilot še enkrat napovedal, da pristajamo, a ne na Gran Canarii, ampak na Fuerteventuri, torej na sosednjem Kanarskem otoku. Nič mi ni bilo jasno. Pilot je povedal, da smo krožili nad letališčem, a so ga tik pred našim predvidenim pristankom zaprli. Zaprli so ga zato, ker je bil tako močan veter, da letala niso več mogla varno pristajati.
Ko smo prišli iz letala, sem razumela, zakaj smo morali pristati drugje. Ozračje je bilo nabito s puščavskim peskom, vidljivost je bila majhna, pa tudi veter je kar pihal. Če je bil na tem, pol ure oddaljenem otoku, tako močan veter, kako močan je bil šele na tistem, na katerem bi morali pristati. Veter naj bi pihal več kot 120 kilometrov na uro, še večji problem pa je bila vidljivost, ki je bila skoraj nična. Ko smo se pozneje pogovarjali z domačini, so nam povedali, da se kaj takega že vrsto let ni zgodilo.
Namesto Gran Canarie – Fuerteventura
Ko sem se bila trdno na tleh, sem se spomnila, da je potrebno v takšnem primeru hitro reagirati. Spomnila sem se zgodb, kakšnih ugodnosti so deležni prvi potniki in kaj se lahko zgodi tistim, ki so bolj počasni. Po glavi mi je šlo, da moram poiskati predstavnika letalske družbe. Tekla sem čez celo letališče in prispela do moškega iz naše letalske družbe. Obkrožen je bil s skupino potnikov. Vprašala sem ga, kaj se dogaja. Povedal mi je, da dela seznam potnikov in da potrebuje dokumente. V tistem hipu sem imela v roki osem letalskih kart in že smo bili na seznamu, takoj za enim parom.
Nato nas je ženska, tudi predstavnica letalske družbe, postavila v vrsto. Najprej smo pridno čakali, ker pa je to kar trajalo, smo postali žejni. Bali smo se, da bo nas bodo poklicali na avtobus, zato je samo eden od skupine odhitel in se v trenutku vrnil z vrečko, v kateri je bila voda in osem piv.
Ostali potniki, med njimi tudi Slovenci, so nas začudeno gledali. Ko je pošlo prvo pivo, je sledilo še eno. Na takšen način smo si oddahniti od šoka, da smo na drugem otoku kot smo načrtovali. Vmes sem odšla nazaj do predstavnika letalske družbe in preverila, za kaj gre. Na seznamu, kjer so bila naša imena, je bil napisano ime, predvidevala sem, da je to hotel. Pogledala sem na internet in ugotovil smo, da gre hotel, ki je nekaj kilometrov naprej od letališča in da je to dobro ocenjen hotel s štirimi zvezdicami.
Čez nekaj časa so začeli klicati potnike. Naša skupina se je odpeljala s prvim avtobusom, skupaj s še približno 30. potniki. Avtobus nas je po nekaj minutah odložil pred tem hotelom, ki sem ga našla na internetu. Nihče od osebja nam ni dal nobenih drugih informacij. Odložili so nas in na recepciji so nam dodelili sobe. Povedali so nam le, da bo čez eno uro večerja. Videli smo, da se kuharsko osebje zelo trudi, da bi pripravili večerjo za nenapovedane goste. Glede na to, da so morali v kratkem času pripraviti večerjo, so svoje delo opravili več kot odlično, saj je bila pred tem kuhinja že zaprta. Po večerji smo šli vprašati na recepcijo, ali je kaj znanega za naslednji dan. Povedali so nam le uro, ob kateri bomo dobili zajtrk.
Zjutraj, pred zajtrkom, še vedno ni bilo nobenih drugih informacij. Za zajtrk so se še bolj potrudili in z njim smo bili res zadovoljni. Končno so imeli na recepciji nove informacije in sicer te, da bomo imeli ob enih kosilo, po kosilu pa nas bodo z avtobusom odpeljali do juga otoka. Tam se bomo vkrcali na trajekt, ki nas bo odpeljal do Gran Canarie. Ker smo sedaj vedeli, da imamo cel dopoldan čas, smo se odpravili do bližnje plaže.
Ugotovili smo, da je hotel na res odlični lokaciji, tik ob morju. V začetku je še pihalo, pozneje je veter ponehaval.
Pred hotelom so že pospravljali in urejali okolico po viharju, ki je bil prejšnji dan. Sprehod ob obali je bil lep, saj je začelo sijati tudi sonce in počasi je izgledalo kot da se ni prejšnji dan dogajalo nič kaj posebnega. Če ne bi bilo teh okoliščin, bi se počutila, kot da je bil ta dopoldanski sprehod že vnaprej načrtovan.
Ko smo se po telefonu pogovarjali z našimi domačimi, so nas spraševali, kaj se je zgodilo in kako smo, saj je bila novica o silovitem puščavskem viharju objavljena tudi na slovenski televiziji. Prejšnji dan sem pomislila, da sem delno odgovorna za to, da smo to doživeli, saj sem sama predlagala, da gremo na ta otok. Ravno zato sem se tudi tako trudila, da smo bili prvi na vrsti, saj po izkušnjah prijateljev, ki se jim je to že zgodilo, tisti, ki niso tako iznajdljivi, lahko ostanejo tudi brez teh ugodnosti, kot smo jih imeli mi. Glede na to, da je bila naša letalska družba nizkocenovna, je bila storitev, ki je je bila deležna naša skupina, več kot odlična.
S trajektom do Gran Canarie
Po kosilu je po nas res prišel avtobus in odpeljali smo se na jug. Po poti smo videli, da na nekaterih mestih veter še kar pošteno piha. Nismo vedeli, s kakšno ladjo se bomo peljali, zato nam ni bilo vseeno, kaj nas čaka. Ko smo prišli do trajektne luke, smo videli, da je v pristanišču res velik trajekt. Prostora je bilo več kot dovolj, saj je izgledalo, da je trajekt samo za potnike našega letala in še za nekaj avtomobilov.
Po vkrcanju na trajekt smo si našli udobno mizo in uživali v vožnji. Mene je bilo malo strah in oddahnila sem si, ko sem ugotovila, da se na trajektu valov skorajda ne čuti.
Po dveh urah plovbe smo pristali in ponovno nismo vedeli, kako naprej. Vedeli smo, da nas čaka prenočišče, saj smo pisali lastniku hiše, da smo pristali na Fuerteventuri. Le-ta nam je odgovoril, da ker smo najem hiše plačali vnaprej, nas pričakuje, četudi en dan pozneje. Glede avtomobilov, ki smo jih želeli najeti, pa nismo imeli informacije, saj agencije za najem nismo mogli dobiti po telefonu.
Ko smo odšli iz ladje, smo videli, da nas ponovno čakajo avtobusi. Odpeljali smo se v 20 minut oddaljeno letališče. To se nam je zdelo smiselno, saj smo želeli najeti avtomobila, ki smo jih nujno potrebovali za vožnjo po otoku.
Izpostaviti moram, da sem bila zelo presenečena nad celotnim paketom, ki nam ga je nudila letalska družba. Kljub temu, da nas nihče ni posebej obvestil o ničemer, je vse teklo kot namazano. Deležni smo bili odlične storitve v hotelu in vseh prevozov, od letališča na Fuerteventuri do letališča na Gran Canarii. Vse pohvale.
Vila v Galdarju
Na letališče v Gran Canarii smo tako prispeli po več kot enodnevni zamudi. Počutili smo se kot da se je naše potovanje šele začelo. Brez problemov smo prevzeli oba avta in se odpeljali na sever otoka, do kraja Galdar.
Najeta hiša je bila opremljena v starinskem slogu, z veliko drobnimi dodatki. Obdajal jo je izjemno urejen vrt z dvema terasama, na katerih smo preživeli večino časa.
Ker je bilo naslednje jutro še malo vetrovno, smo ugotovili, da je zelo dobro varovana tako pred vetrom kot tudi pred poletnim soncem. Bazen je bil vabljiv, a ker je bilo prva dva dni še mrzlo, ga nismo koristili. Ko se je vreme izboljšalo in smo si ga po neurju tudi uredili, smo se morali preseliti v naslednjo hišo.
Edina pomanjkljivost hiše je bila, da sta bili dve sobi večji in s tem boljši, drugi dve pa manjši. Padel je predlog, da bomo žrebali za sobe. Dogovorili smo se, da bosta tista dva para, ki bosta dobila manjši sobi, v naslednji hiši izbirala sobo. Midva sva imela srečo, saj sva v naslednji hiši bivala v najboljši sobi.
Naslednji dan smo najprej raziskali kraj, v katerem smo bili, nakupili nekaj hrane in pijače za naslednja dva dni. Zjutraj smo si vsak pripravljali skupne zajtrke; kosilo smo jedli v kraju, v katerem smo se trenutno nahajali. Večerje pa različno; včasih zunaj, nekajkrat smo si jih pripravili sami.
Teror, Firgas in Arucas
Za ogled otoka nismo imeli vnaprej pripravljenega načrta. Prepustili smo se intuiciji in si ga ogledovali tako, da smo se ustavili, kjer se nam je zahotelo. Takšno potovanje ima svoj čar in je primerno, če si na manjšem otoku, kot je Gran Canaria in se ti nikamor ne mudi.
Ker smo bili čisto na severu, smo si najprej ogledali to področje. Ko smo se peljali po tem, pretežno goratem predelu, smo na nekaterih cestnih odsekih, ki jih še niso v celoti uredili, šele videli, kakšen vihar je divjal na otoku. Sama sreča, da ga nismo doživeli na svoji koži.
Najprej smo se peljali do mesta Teror. V centru mesta je čudovita Basílica de Nuestra Señora del Pino, zgrajena konec 18. stoletja.
Sprehodili smo se po La Plaza de Teror, ki je glavna sprehajalna ulica mesteca. Občudovali smo značilne bele hiše z lesenimi balkoni.
Bilo je kar vroče in ko smo na termometru zagledali, da je 32 stopinj Celzija, nismo mogli verjeti.
Naslednje mestece, ki smo si ga ogledali, je bil Firgas. Posebnost kraja je le ena, a zato posebna in slikovita ulica z imenom Paseo de Canarias. Po njej se lahko sprehodijo le pešci. Občudovala sem 30-metrski slap, ki teče po sredini ulice.
Nad slapom je upodobljenih sedem Kanarskih otokov. Tudi hiše so zelo lepo okrašene z grbi vseh občin Gran Canarie.
Posebnost tega področja je ugodna klima in naravna voda, ki jo stekleničijo za pitje.
V Arucasu smo se ustavili, ker smo že od daleč videli velikansko cerkev San Juan Bautista, ki s svojo arhitekturo resnično izstopa.
Na trgu Plaza de la Constiticion so prav tako zanimive stavbe, med katerimi izstopajo mestna hiša, mestna tržnica ter kulturni center. V Arucasu smo si hoteli ogledati destilarno ruma, ki pa je bila žal že zaprta, saj ima zelo kratek odpiralni čas. V bližini mesta je kamnolom, od koder izvira značilni kamen, iz katerega je zgrajena prenekatera hiša v tem ali kakšnem drugem otoškem mestu.
