Prihod v Fes
Ko smo prišli v mesto, smo se najprej zapeljali do starega dela mesta, kjer smo ugotovili, da bomo morali parkirati avto na parkirišču, 500 metrov pred medino. Po starem delu mesta avtomobili ne vozijo, saj je večina ulic za to preozkih. Prišli smo do vhoda Bab Rcif in bili smo le nekaj deset metrov oddaljeni od riada.
Poskusili smo z navigacijo, a ni šlo, zato smo se po telefonu dogovorili, da nas pride nekdo iz riada iskat.
Tako smo šli skupaj. Šli smo mimo stojnic s hrano in vsem mogočim in prišli do ozke ulice. Vstop do riada je bil res nenavaden. Malo bolj okrogel človek bi imel težave, kako se premikati. Pomislila sem, le kaj sem tokrat rezervirala?!
Ko sem vstopila skozi vrata, sem bila pozitivno presenečena. Res zelo simpatičen riad. Imeli so samo tri sobe in veliko teraso za zajtrk. Rezervirala sem eno sobo, dobili pa smo dve. Domačini so bili zelo prijazni in niti malo mi ni bilo žal, da smo bili tukaj.
Ker je zvečer dež slabel, smo si ogledali stari del mesta, v katerem smo tudi mi bivali.
Mesto je nastalo v 9. stoletju, vrhunec pa je doseglo v 13. in 14. stoletju. Medina je zaradi prečudovito ohranjenih palač, mošej, fontan in hiš uvrščena pod kulturno dediščino Unesca. Po ozkih uličicah, ki jih je mestoma kar pošteno zalila voda, smo se sprehodili do Blue Gate ali Bab Boujlound, ki je najbolj znan vhod v medino.
Pot se mi ni zdela zelo zakomplicirana, četudi bi naj bilo v medini okrog 9.000 ulic. Mogoče zato, ker ni bilo veliko ljudi. Kljub temu pa so nas ogovorili domačini in nas nekajkrat vprašali, ali potrebujemo vodstvo. Med potjo smo si ogledovali zanimive razstavljene izdelke in slaščice na stojnicah, ki so samevale, saj so jih že pospravljali.
Ogled Fesa čez dan
Naslednje jutro se je prikazalo sonce. Mesto se je pokazalo v vsem svojem sijaju. Zajtrk smo pojedli na terasi, od koder smo občudovali del mesta.
Ponovno smo se podali na ogled, tokrat v družbi, saj so se na ulicah pojavile tudi vodene skupine turistov. Eni od njih smo se nehote pridružili in z njimi smo videli kar nekaj res lepih primerkov maroške arhitekture.
Videli smo vodnjak na trgu Nejjarine. Fes se ponaša tudi z najstarejšo univerzo na svetu, to je mošeja Kariauine.
Podnevi so bile stojnice še bolj vabljive in prodajalci, ki so ponujali keramiko, preproge, medeninaste izdelke in slaščice, še bolj glasni.
Po poti smo se morali izogibati oslom in motoristom, ki so spretno vijugali med pešci. Ponovno smo srečali domačine, ki so ponujali vodenje. Iskali smo namreč usnjarje, ki na tradicionalen način barvajo usnje. Našli smo jih s pomočjo usmerjanja domačinov. Vodič nam je razložil postopek, kako pridobivajo usnje in ga brez dodanih kemikalij barvajo v bazenih.
To naredijo tako, da hodijo po bazenu z barvo, ki je narejena iz golobjih iztrebkov. Zato na tem področju prevladujejo vonjave, ki niso ravno najbolj prijetne.
Za konec dopoldneva smo se še enkrat odpravili do modrih vrat, nazaj pa tokrat s taksijem, saj smo cel dopoldan kar pošteno pešačili. Po kosilu smo se z avtom odpeljali do razgledne točke nad mestom. Šele takrat sem videla, kako enotno arhitekturo ima mesto in kako je veliko.
Kraljevski Meknes
Naslednjo uro smo občudovali pokrajino, ki je bila še bolj zelena; prevladovala pa so obdelana polja. Čez eno uro smo prispeli do Meknesa, ki ni tako turistično obiskano mesto kot je bilo prejšnje. Tudi to mesto je uvrščeno pod zaščito Unesca. Nastalo je v 11. stoletju, njegova posebnost pa je ogromna cesarska palača.
Avto smo parkirali v bližini bulvarja El Haboul in se sprehodili do medine. Šli smo v smeri trga Lahdim (El hedime), ki pa ga nismo takoj našli.
Na ulicah je bilo veliko domačinov, saj je bil tisti dan bolšji sejem. Sejem je bil zanimiv, saj so na tržnici ponujali vse mogoče. Končno smo prišli do trga, na katerem sem občudovala čudovite kočije, s katerimi se je bilo mogoče zapeljati po mestu.
Posebnost mesta so tudi velika vrata Bab El Mansour. Odšli smo na razgledno teraso nad trgom in nekaj časa še od tam občudovali vrvež pod nami, ki pa se ni mogel primerjati s tistim v Fesu ali Marakešu.
Glavno mesto Rabat
Čakala nas je še ura in pol vožnje do Rabata, naše zadnje postojanke. Ko smo prispeli v mesto, sem opazila, da je to moderno mesto, s širokimi ulicami in modernimi stavbami. Vstop v mesto je bil kljub temu podvig. Ne vem, ali smo prispeli v času največje prometne konice, ali je to običajna gneča. Posebej strašljivo je bilo, ko smo na večpasovnici prišli v krožišče. Nekako nam je uspelo priti do področja, kjer je bil naš riad. Tam prometa skorajda ni bilo.
Ko smo želeli parkirati pred riadom, nas je ustavil domačin, ki je urejal promet. Ko smo povedali, kje imamo rezervirano nočitev, nam je pomagal najti parkirni prostor. Ugotovili smo, da smo imeli srečo, saj ga ni bilo tako lahko najti. Pred vhodom v poslopje so bili varnostniki. Ko smo vstopili, sem ugotovila, da je ta riad najlepši od vseh dosedanjih.
Odšli smo v mesto in poiskali bar, v katerem strežejo alkoholne pijače ter s šampanjcem in prigrizki proslavili moj rojstni dan.
Naslednje jutro smo se odpeljali do čudovite morske obale in se kljub rahlemu dežju sprehodili ob Atlantiku.
Zelo blizu je bil vhod v stari del mesta, kjer je kasba Ouydas. Ta del mesta je res nekaj posebnega. Najbolj so me navdušila številna vrata, ki so vsaka zase nekaj posebnega. Modra, svetlo modra, temno modra, v kombinaciji z belo barvo. Petdeset odtenkov modre.
Ponovno so se nam ponujali vodiči, ki jih nismo potrebovali, saj smo si raje sami ogledovali to čudovito področje. Na koncu smo prišli do vrta in muzeja. Ponoven pogled na morje je bil še lepši kot prej.
Odpeljali smo se še do enega kraja, ki ga ne moreš izpustiti, če si v Rabatu. To je beli mavzolej Mohammeda V., ki je bil prvi kralj Maroka.
Razprostira se na velikem področju. Mavzolej je bil takrat, ko so ga zgradili, velika arhitekturna mojstrovina takratnega časa.
Posebnost tega področja je še Hassanov stolp, ki ga je zgradil njegov sin. Ta je želel tukaj zgraditi največjo mošejo na svetu, ki pa nikoli ni bila zgrajena. Stolp je bil uvrščen na seznam Unescove dediščine, poleg še nekaterih drugih čudovitih zgradb tega mesta.
Oddaja avta na letališču Sale Rabat
Popoldan smo se odpeljali do letališča. Ko smo se pripeljali do tja, smo videli, da se z avtom ne moreš pripeljati do vhoda. Od parkirišča do vhoda je bilo vsaj 500 metrov. Pol ure preden bi morali vrniti avto, je začelo tako močno deževati, da smo kar obsedeli v njem. Razmišljali smo, kako priti do vhoda, da ne bomo premočeni do kože. Zagledali smo šotor, ki je bil na približno polovici poti do vhoda. Tja smo odnesli kovčke in hčerka je počakala z njimi.
Midva z Iztokom sva se odpeljala, da parkirava avto. Na parkirišču je bila uta, v kateri je sedel moški. Iztok ga je vprašal, kje naj parkirava avto. Potem sta se pogovarjala o tem, da bo prevzel ključe. Meni se je to zdelo nenavadno, zato sva šla po nekaj metrih nazaj in sva mu rekla, da bova ključe sama oddala na letališču. Še sreča. Če ključev ne bi imela, ne bi dobila nazaj varščine v višini 1.200 EUR. Potovanje bi se v trenutku podražilo do neslutene višine.
Ob 20.15 smo poleteli do Londona in ob 23.35 smo pristali na letališču London Stansted. S taksijem smo se odpeljali v nekaj kilometrov oddaljeno vas, kjer smo najeli sobo. Naslednji dan smo imeli še en polet in sicer ob 11.40 uri. V Benetkah smo pristali ob 14.40 uri. Čakala nas je še pot do doma.
Zaključek
Maroko je država, ki te preseneti. Nenavadna, raznolika pokrajina, v kateri moraš samo odpreti oči in srkati vase lepote države. Mene je prevzela pisana mavrica vtisov. Puščava, oaze, zasnežena gorovja, palme, gozdovi, obdelana polja, vasi, medine, tržnice, čudoviti mozaiki na zgradbah, stare kasbe, filmske kulise…
Potovanje je možno tudi pozimi. Na višini 2.000 metrov si lahko, če imaš srečo, v kratkih rokavih, lahko se sončiš v oazi. V nižinah lahko dežuje, močno piha in potrebuješ topla oblačila.
Kaj sem si še zapomnila? Všeč so mi bili riadi, njihove tipične hiše z osrednjim dvoriščem in pogledom v nebo. Noro, kot v filmih. Dobra hrana, za vse okuse in velika ponudba lokalov. V spominu mi je ostalo, na kako nenavaden način postrežejo čaj.
Prevoz je možen z najetim avtom. V večjih mestih moraš biti izjemno previden, saj takšne vožnje pri nas nismo navajeni. Cestne povezave so bile boljše kot sem pričakovala.
V Maroko si še želim iti, rada bi videla še južni del države, puščavo in mesto Essaouiro. Načrt potovanja že imam.
Stroški za 3 osebe:
3 x letalske karte od Benetk do Marakeša, od Rabata do Londona in od Londona do Benetk – 300 EUR
parkirnina na letališču Treviso – 35 EUR
taksi od letališča do hotela v Marakešu – 15 EUR
enosmerni najem avta za 5 dni – 180 EUR
bencin za najet avto – 50 EUR
2 x nočitev z zajtrkom v riadu v Marakešu – 103 EUR
3 x vstopnina v palačo Bahia – 3 EUR (3 x 10 MAD)
1 x nočitev z zajtrkom v Skouri – 62 EUR
1 x nočitev z zajtrkom v hotelu v Errachidii – 70 EUR (790 MAD)
1 x nočitev z zajtrkom v riadu v Fesu – 49 EUR
1 x nočitev z zajtrkom v riadu v Rabatu – 61 EUR (651 MAD)
1 x nočitev z zajtrkom v London Stanstedu – 100 EUR
2 x prevoz s taksijem v Londonu – 40 EUR
hrana in pijača – 400 EUR