Odločitev
Za prvomajske počitnice 2023 sem se odločila, da se ponovno podava v Bosno, saj nama je letalska družba tik pred zdajci odpovedala polet do Moldavije. Tokrat sva imela za potovanje na razpolago malo več časa in tudi to dejstvo, da ga načrtujem sama. Prvič sem bila v Bosni z vlakom, davnega leta 1984, na zimskih olimpijskih igrah. Drugič sem bila na dvodnevnem izletu v Sarajevu, kakšno leto po vojni, ki se je tam končala leta 1995. Nato sem bila na sindikalnem izletu (Mostar, Sarajevo, Banja Luka) in enkrat s kombijem, s skupino prijateljev, ko je bil naš glavni cilj Travnik. Nekaj sem torej že videla, še daleč pa ne vsega.
Nikoli pa še nisem bila za več kot tri dni. Malo sem pobrskala po zapisih popotnikov in se odločila za pot, ki bi vključevala nekaj novih postankov, predvsem naravo okoli reke Une in slapove. Nekaj priporočil za oglede mi je dal tudi Filip, ki je prav tako kot jaz navdušen nad potovanji.
Mia se je tik pred zdajci odločila, da se nama pridruži, zato sem hitro zamenjala nočitve iz dva na tri osebe in že smo bili pripravljeni na pot. Pred tem potovanjem sem imela zelo malo dela z načrtovanjem, kot že dolgo ne. Vnaprej sem rezervirala le ogled Titovega bunkerja blizu Konjica. Na pot smo šli z lastnim avtom, imeli smo malce več prtljage kot običajno in to je bilo to.
Bihać in okolica
V sredo, 26. aprila 2023, smo se popoldan odpeljali na tri-urno pot do Bihaća. Bihać sem izbrala zato, ker tam še nisem bila in ker je v njegovi bližini kar nekaj manjših krajev, ki sem si jih želela ogledati. Prespali smo v velikem, novem apartmaju na obrobju mesta. Lastnica nam je podala nekaj idej, kaj si ogledati in kje nudijo dobro hrano, kar se je v nadaljevanju poti izkazalo za koristno.
Naslednje jutro smo se odpeljali do obrežja reke Une na zajtrk, saj se nam ga v apartmaju ni dalo pripravljati. Zajtrka se v Bosni niti ne splača pripravljati, saj je hrana izjemno dobra in poceni. Našli smo restavracijo v tradicionalnem slugu, v kateri smo bili najprej prvi gostje, sčasoma pa so se nam pridružili še drugi. Zajtrk je bil zelo okusen, najbolj pa me je navdušila prava domača kava.
Sprehodili smo se po mestu, mimo parka in džamije Fethije, ki je bila zgrajena v 14. stoletju, ki so jo dve stoletji pozneje iz cerkve spremenili v džamijo. Sprehodili smo se tudi ob obrežju reke Une, ki nas je navdušila s svojo lepoto.
V bližini Bihaća smo našli trdnjavo Sokolac, ki je bila zgrajena v 14. stoletju in so jo pred časom začeli obnavljati. Bili smo skorajda sami, se sprehajali in občudovali razgled na bližnjo okolico.
Japodski otoci
Japodske otoke smo našli po naključju. Ko smo se odpeljali od trdnjave naprej, sem po nekaj kilometrih vožnje zagledala napis Japodski otoci. Spomnila sem se, da nam je lastnica apartmaja priporočala restavracijo na teh otokih, zato smo zavili s ceste in se napotili tja. Pot nas je vodila ob reki Uni in prispeli smo do cilja.
Narava na otokih je res čudovita.
Ko si ogleduješ prekrasno obrežje reke moraš biti tiho, da ne bi prestrašil vil, ki se igrajo tukaj. Pssst.
Imeli pa smo tudi srečo, da je nekaj časa nazaj obilno deževalo in je bilo povsod, kamor smo prišli, veliko vode in s tem je bilo vse še slikovitejše. Našli smo restavracijo ob vodi in se sami prepričali, da je hrana tukaj res vredna priporočila.
Štrbački buk
Štrbački buk in Martin brod sta obvezni destinaciji, če je tvoj cilj, da uživaš v naravnih lepotah Bosne. Da smo prispeli do najlepšega dela nacionalnega parka Una, smo se morali kar nekaj kilometrov peljati po težko dostopni makadamski cesti, ki je bila pred kratkim poplavljena. Na srečo smo šli po cesti, ki je vodila do vhoda 3, saj naj bi bila pot za vhod 1 še mnogo težavnejša. Domačin nam je povedal, da so bile nekatere hiše ob reki še pred kratkim do polovice pod vodo.
Ob vstopu v park smo plačali simbolično vstopnino. Do slapov smo se podali po urejeni leseni potki. Tik pred koncem poti smo zaslišali mogočne, skoraj 25 metrov visoke slapove, ki bi jih lahko poimenovala mali “Niagarski slapovi”. Prave sem videla eno leto prej, tako da se mi je verjetno zaradi tega utrnila ta asociacija.
Slapovi se zlivajo preko teras in kamor koli sem pogledala, sem videla kristalno čisto vodo, ki se je lesketala v zelenkastih odtenkih.
V bližini slapov so tudi ostanki utrdb in arheološka najdišča, kar dokazuje, da je bilo to področje tudi v preteklosti poseljeno in občudovano. Izvedela sem, da je na tem področju je živelo ljudstvo, imenovano Japodi. Od tod tudi ime Japoski otoci, ki smo jih videli malo pred tem. Zanimivo mi je bilo tudi to, da je reka Una meja med Bosno in Hrvaško, tako da si lahko slapove ogledaš v obeh državah.
Martin Brod
Tudi slapovi Martin brod so res pravi čudež narave. Do kraja smo prispeli sredi dneva, a je bilo tukaj še manj obiskovalcev kot pri prejšnjih. Bili smo skorajda sami.
Ni mi bilo jasno, kako so si postavili hiše tako blizu slapov, saj je bilo kar nekaj takih, ki jih je z obeh strani oblival potok.
Tudi na sredini nekdanjega mlina je tekel pravcat majhen slap.
Ob tem sem se zavedala, da je narava neizprosna, a nam hkrati podarja neopisljive lepote. Na tabli pred mostom je bila zapisana legenda, kako so dobili slapovi ime. Dobili so ga po nesrečnem dekletu po imenu Marta, ki je želela obiskati fanta, ki so ji ga starši branili. Ko je prečkala most, ji je spodrsnilo in je utonila.
Odpeljali smo se do »etno sela«, kjer smo prenočili. Pot do naselja je bila zahtevna, saj je bilo, kot sem že napisala, pred tem močno deževje, ki je že tako slabe poti še dodatno poslabšalo. Nekako smo le prispeli do naselja, ki pa je bilo avtentično in zanimivo.
Večerjali smo tipične jedi iz tega področja, ki so bile zelo okusne, prav takšen je bil tudi zajtrk.
Drvar
Naslednji dan smo se spustili iz do Drvarja, ki je bil v naši neposredni bližini. Ogledali smo si znameniti Titovo pečino, v kateri se je skrival Tito med vojno leta 1944.
Preplavila me je nostalgija iz časov skupne države.
Skoraj povsod smo si zgodovinska obeležja ogledovali v družbi Slovencev. Drugih turistov skorajda ni bilo. Odpeljali smo se tudi do mesta Drvar, ki pa smo ga kar hitro tudi zapustili, saj nismo tam našli nič kaj vrednega ogleda.
Jajce in Mlinčići
Nato smo se odpeljali nazaj do izhodiščne točke tega dne in se ponovno strmo povzpeli. Cesta, po kateri smo se ta dan peljali, je bila še kar ravna in skoraj prazna. Po poti smo občudovali kanjon reke Unac. Po več kot dveh urah smo prispeli do mesta Jajce.
Preden smo si ga ogledali, smo se ustavili pri lesenih mlinih na vodi, ki so me očarali.
Za ogled Mlinčićev smo si vzeli kar nekaj časa, saj se je bilo lepo sprehajati med starimi mlini, ki so bili zgrajeni v 16. stoletju in so se uporabljali za mletje žita. Njihovo število se je z leti spreminjalo; sedaj naj bi bilo ohranjenih 20.
Mesto Jajce sem videla že večkrat, a sem vsakič znova presenečena nad njegovo lepoto.
Slap reke Plive, ki se izliva v reko Vrbas, je res nekaj posebnega. Šli smo mimo stavbe, kjer je bilo leta 1943 znamenito drugo zasedanje AVNOJ, se okrepčali v restavraciji, da smo se lahko povzpeli še na hrib in od zgoraj občudovali mesto.
Povzpela sem se prvič, saj je bila temperatura za vzpon primerna. Ko sem bila prejšnjikrat v Jajcu, je bilo mnogo bolj vroče in se nisem odločila za to. Prespali smo v bližini kraja Donji Vakuf, kjer smo imeli apartma in sobo, zjutraj pa izjemno dober zajtrk v njihovi restavraciji.
Konjic in Titov bunker
Pri lokalni agenciji sem že doma rezervirala ogled Titovega bunkerja. Ko sem bila nekaj let nazaj v Konjicu, so Titov bunker ravnokar odprli za javnost (leta 2011), a si ga takrat nismo ogledali, ker nismo vedeli, kako bi si ga.
Ko smo prispeli do vhoda za obiskovalce, je bilo parkirišče popolnoma zasedeno. Takšne množice ljudi vseeno nisem pričakovala. Ogledi so samo 2x na dan in vsi Slovenci, ki smo prišli za prvomajske počitnice v Bosno, smo očitno želeli videti Titov bunker.
Dolgo let je bila njegova lokacija najbolj čuvana skrivnost nekdanje države. Do pravega vhoda v bunker smo se morali sprehodili kakšen kilometer.
Da se je bunker ohranil, je zgolj slučaj, saj je bilo v času vojne leta 1992 že izdano povelje, da se ga naj uniči. A ga je poveljnik, ki mu je to bilo ukazano, obvaroval.
Bunker so gradili 25 let kot zaklonišče pred morebitno jedrsko eksplozijo. Vanj bi se umaknil Tito z najtesnejšimi sodelavci.
Impresionirali so me ozki hodniki, ki se nahajajo več kot 250 metrov pod zemljo in skrivajo več kot 100 sob.
Sprehod po labirintu 70 let starega zaklonišča me je navdušil, saj je sedaj tudi prostor za razstave.
Preplet zgodovine in moderne umetnosti me je presenetil in mi zbudil nostalgijo.
Po zanimivem ogledu smo se sprehodili po mestu Konjic, ki me je navdušil že ob prejšnjem obisku. Predvsem lep je kamniti most nad reko Neretvo.
Jablanica
Pot nas je vodila po samih znanih in zgodovinsko pomembnih krajih, tudi mimo Jablanice. Tukaj sem se ustavila pred leti, a ob tokratnem obisku muzeja NOB sem bila presenečena, kako urejen je.
Ogled rekonstrukcije porušenega mosta nad reko Neretvo je prav tako obvezen, saj se ob njem spomnim znanega filma, ki je prikazoval resnično bitko za ranjence.
Mostar
Popoldan smo se peljali po slikovitem kanjonu reke Neretve in prispeli v Mostar, najbolj znano mesto v Hercegovini.
Nastanjeni smo bili v apartmaju nad mestom, z lepim razgledom. Ker je v mestu problem s parkirišči, smo se do centra podali peš, za nazaj pa nam je lastnica priporočila taksi. Ravno pravi čas smo prišli, da smo si ga ogledali pri sončni svetlobi.
Zanimiv je bil pogled na Krivo čuprijo, to je manjši od bolj znanega kamnitega in prav tako zelo lep most.
Nočni pogled na Mostar pa je itak vedno čudovit.
Prednost večernega ogledovanja mesta je tudi to, da ni takšne gneče kot je čez dan, ko se čez znameniti kamniti most valijo množice ljudi. Večerjali smo v tradicionalnem lokalu, kjer je bila, kot je to običaj v Bosni, zelo dobra postrežba in hrana.
Blagaj
Ker sva v tem delu Bosne midva z Iztokom bila že večkrat in ker smo naslednji dan zaradi praznikov pričakovali še večjo gnečo, smo iskali destinacijo, ki ni tako oblegana in je še nisva videla. Našli smo kraj Blagaj, v katerem je izvir reke Bune. Ko smo se pripeljali do tja, smo bili presenečeni, saj je bilo tudi tu kar veliko ljudi, a prevladovali so domačini. Ponovno me je očaral pogled na izvir reke, ki priteče skalne jame. Izvir krasi samostan iz 16. stoletja, v katerem so živeli derviši.
Dogovorili smo se, da bomo poskusili lokalne ribe, zato smo poiskali restavracijo, ki je imela lep pogled na reko Buno.
Šele ko smo se usedli, sem opazila, da je bil spodnji del restavracije poplavljen.
Sarajevo
Čakala nas je dve-urna vožnja do Sarajeva. Tudi tam smo imeli velikanski apartma, ponovno z razgledom na mesto. Sledil je sprehod do najbolj znanega predela mesta, do Baščaršije, kjer smo seveda naročili najbolj znano hrano; čevapčiče in baklavo.
Ogledali smo si Begovo džamijo, ki je bila zgrajena v 16. stoletju. Ponoči smo odšli še do Inat kuče, ki ima zanimivo zgodbo. V času Avstro-ogrske monarhije je bila ta hiša na drugi strani mostu. Zaradi gradnje mestne hiše bi jo naj podrli, a je trmasti lastnik dosegel odškodnino in tudi to, da so jo kamen po kamen odnesli na drugo stran reke in jo tam ponovno postavili.
Naslednji dan smo izbrali za ogled stolp Avaz, od koder je lep pogled na Sarajevo.
Ni mi šlo v glavo, da je zrak v mestu med najbolj onesnaženimi na svetu. Srečali smo znance iz Ptuja in izmenjali vtise.
Naslednji je bil za ogled na vrsti muzej. Bila sem že v neštetih muzejih po celem svetu, a sem kljub temu zelo uživala v Muzeju optičnih iluzij v Sarajevu.
Ko vstopim v takšen muzej kot je ta, se v meni prebudi otroška duša in igrivost.
Visoške piramide
Tudi to destinacijo sem izbrala zato, ker tukaj še nisem bila. O Visoških piramidah sem prebrala tako pozitivna kot negativna mnenja, zato me je zanimalo, za kaj sploh gre. Prispeli smo v mesto Visoko in kar nekaj časa iskali, kje sploh so te znamenite Visoške piramide.
Ko smo končno prispeli do prave lokacije, je bil to velik park, ki ga obdaja gozd.
Na voljo je zemljevid področja, na katerem so vrisane gozdne potke, ki vodijo do vhodov v rove piramid.
Prebrala sem, da je okrog leta 2005 bosanski arheolog Semir Osmanagić napisal, da je odkril največje piramide na svetu. Na koncu poti sva ga tudi spoznala. Zanimivo se mi je zdelo, da so tam tudi teniška igrišča, ki jih je financiral najboljši teniški igralec na svetu, Novak Đoković. Igrišča so namenjena treningu mladih teniških upov.
Všeč mi je bila narava, sprehajalne poke v gozdu in skulpture. Na koncu poti sem našla kotiček, ki se dotakne duše. Ob razstavljenih panojih, na katerih so bili verzi najlepših pesmi, ki so bile kdaj koli zapisane na svetu. Nesmrtna ljubezenska poezija, ki zadene srce. Trenutek, ko postojiš in se zazreš vase. Potočiš solzo. Kako minljivo je vse…
Četudi še vedno ne vem, kako je s temi piramidami, ali so ali niso, mi je bilo teh nekaj ur preživetih v naravi, všeč.
Teslić
Sledil je najbolj razburljiv del potovanja, pa niti nisem vedela, da bo tako. Moj prvi cilj je bila vas Žepče, do katere smo imeli eno uro vožnje. Vas ni bila to, kar sem pričakovala, zato smo se odpravili naprej. Nočitev smo imeli v mestu Teslić.
Včasih nam navigacija na telefonu zagode in tako je bilo tokrat. Ne vem, kako se da izklopiti, da se izogneš takšni poti kot smo jo imeli mi. V začetku, ko smo se peljali mimo kmetij, je še nekako šlo. Pri zadnji kmetiji, ko še nisem vedela, da je zadnja, se je pot začela ožati in slabšati. Cesta se je spremenila v kolovozno pot, ki je bila mestoma posuta s šodrom. Na cesti smo bili sami, nihče se ni peljal v nobeno smer. Želela sem, da avto obrnemo, a nisem bila uslišana. Spomnila sem se podobne izkušnje iz Albanije, ko smo se morali obrniti, saj smo vozili že tako rekoč po travniku.
Peljali smo se naprej in pomislila sem, kaj bo, če bomo obstali s predrto gumo. Kako bomo opisali, kje smo, ko pa tega niti sami nismo vedeli. Pa če bo mobitel sploh deloval? Po skoraj pol ure take vožnje se je nasproti nas pripeljal motorist. Ugotovili smo, da je ta cesta namenjena motorističnim podvigom, kot za reli. Nato smo končno prispeli do malo boljše ceste. Pot je bila res slikovita, a take slikovitosti se vseeno nisem želela.
Ko smo prispeli do Teslića, sem si res oddahnila. Lastnik apartmaja nas je prišel čakati do hotela. Šele takrat sem videla, v kako lepem kraju smo in kako urejeno področje je. Večerjali smo v mestu in to v najboljšem lokalu, kot smo ugotovili. Ker nam je bilo zelo všeč, smo šli zjutraj tja tudi na zajtrk.
Banja Luka
2. maja 2023 smo se na poti do Banja Luke v kraju Čelinac srečali z mojo sodelavko in njenim možem, ki sta bila prav tako v Bosni. Lepo je, ko se izven Slovenije s kom srečaš, saj ima snidenje bolj čustveno noto.
V Banja Luki smo si ogledali center mesta in kupili slaščice za domov. Posebej lepa se mi je zdela ulica, ki je okrašena z dežniki.
Odpeljali smo se do meje v Gradiški, kjer je bila zelo velika gneča, saj se je veliko Slovencev in zdomcev vračalo domov. Čakali smo skoraj dve uri, ker so se kar nekaj časa malo pred nami »vrivali« avtomobili, ki so vedeli za bližnjico, dokler se ni na to mesto postavil policijski avto, ki jim je to preprečil.
Zaključek
Bosna je dobra izbira za kratek izlet, pa tudi za nekajdnevno potepanje. Ne moreš zgreš iti, kamorkoli se odpelješ, povsod so prijazni ljudje, še vedno skriti kotički in naravne lepote.
Kamorkoli sem v Bosni pogledala, sem videla kristalno čisto vodo v različnih oblikah. Nešteto rek, izvirov in jezer v vseh barvnih odtenkih zelene in modre barve. Večinoma deroče, neukročene, njihove struge so nepredvidljive. Una, Neretva, Bosna, Pliva; ena je lepša od druge. Ob tem pa je to cenovno zelo ugodna destinacija.
Stroški za 3 osebe:
4 x nočitev v apartmaju – 188 evrov
2 x nočitev z zajtrkom – 108 evrov
3 x vstopnina v Titov bunker – 30 evrov
3 x vstopnina v nacionalni park – 10 evrov
hrana – cca 200 evrov
bencin – cca 100 evrov