Bran in grof Dracula
Naslednje jutro smo imeli le eno uro vožnje do Brana, kraja, v katerem se verjetno ustavijo skoraj vsi turisti, ki potujejo po Romuniji. Na tem gradu, ki je bil prvotno lesen in zgrajen leta 1212, pozneje pa zgrajen novi, kamniti, naj bi bival vladar Vlad Tepeš.
Okrog tega je nastalo kar nekaj zgodb, je pa dejstvo, da je Romunija izkoristila to v svoj prid in zgodbo o tem, da je ta strašni vladar grof Drakula, nadgradila in jo uspešno promovira.
Grad je lepo urejen in ko sem se sprehajala po sobah, sem se kar vživela v zgodbe o vampirjih, ki so prikazane s pomočjo razstavljenih predmetov in različnih multivizij.
Kljub temu, da nisem ljubiteljica tovrstnih filmov in literature, me je to, kar sem videla, pritegnilo.
V sobanah je na ogled tudi preprosto pohištvo iz obdobja, ko je pred drugo svetovno vojno v njem živela romunska kraljica Maria in nato njena hčerka.
Iz gradu je tudi lep razgled na okolico. Notranje dvorišče je mnogo bolj slikovito kot je pogled na grad od zunaj.
Na koncu ogleda sem opazila, da si lahko za dodatno vstopnino ogledamo še dodatek. Pričakovala sem, da bo nekaj podobnega kot smo videli v Angliji, neke vrste hiša strahov. Pa ni bilo nič od tega, samo dolg tunel z multivizijami.
Mesto Brasov
Še pol ure in že smo bili v naslednjem mestu, to je bil Brasov. Parkirali smo kakšna dva kilometra od centra mesta.
Dogovorili smo, da se dobimo čez dve uri, da kupimo kakšna darilca in si ogledamo mesto.
Mesto imenujejo vrata Transilvanije in je bilo, kot že prejšnja mesta, zelo urejeno in čisto. Kar nekaj časa sva neuspešno iskala informacijski center, ki pa je bil žal že zaprt. Zato sva si na hitro ogledala velik trg Piata Sfatului, ki ga obdajajo stavbe s čudovitimi fasadami, med katerimi je tudi mestna hiša z visokim stolpom.
Ogledala sva si tudi razstavo stripov, ki so navdušili predvsem Iztoka.
Posebnost mesta je tudi črna cerkev ali Biserica Neagra in barvita sinagoga.
Tudi v tem mestu je Drakula pustil svoje sledi.
V Brasovu pa so me navdušile tudi ogromne poslikave.
Romantična Sigisoara
Še dobro uro in pol smo potrebovali, da smo v trdi temi prispeli do Sighisoare, mesta, od katerega sem si obetala največ, saj je poimenovan kot najbolj romantično romunsko mesto.
Nekako smo našli naše naslednje prebivališče, ki se je pa precej razlikovalo od prejšnjih. Lastnik, domačin, je namreč ljubitelj vsega, kar je japonsko, zato je sam zgradil hišo v japonskem slugu in naredil vrsto predmetov, ki ji dajejo japonski pridih.
Povedal nam je, da si lahko hrano naročimo kar tja in tako smo tudi storili.
Naslednje jutro smo si nabrali moči in se podali na ogled mesta Sighisoara. Ogled me ni razočaral, nasprotno, saj sem se že med ogledom strinjala, da je to eno najlepših romunskih mest, ki je upravičeno uvrščen pod zaščito Unesca.
Najprej smo se povzpeli na hrib, kjer se bohoti staro mestno jedro in od koder je prelep razgled na dolino.
To je eno najlepše ohranjenih srednjeveških mest, ki je še dandanes naseljeno. Najbolj izstopa stolp z uro, opazila pa sem še kar nekaj drugih stolpov.
V mestu je opazen nemški vpliv, saj so na pobudo madžarskega kralja že v 12. stoletju podobo mesta ustvarjali nemški arhitekti. Mesto je znano tudi zato, ker je v njem vsako leto srednjeveški festival, s katerim obujajo tradicionalno obrt in umetnost.
V mestu je tudi nekaj cerkva in znamenitih hiš, od katerih izstopa rojstna hiša Vlada Tepeša. V njej je spominska soba in lokal, ki pa dopoldan ni bila odprta. Zato smo se okrepčali z langošem, ki je kruh s posebnimi nadevi.
Po lesenem stopnišču, ki je še vedno šolsko stopnišče in to naj bi bilo že od leta 1642, povzpeli nad utrdbo in prišli do stare cerkve.
Ko smo prišli nazaj, v spodnji del mesta, se tudi tam nisem mogla načuditi barvitim fasadam hiš.
Mesto obnavljajo, tudi z evropskimi sredstvi. Motile so me edino številne žice, ki so napeljane nad pročelji in kazijo to lepo podobo. Upam, da jih bodo v prihodnosti odstranili.
Ugotovila sem, da bi lahko samo na tem področju ostali nekaj dni, toliko zanimivega področje ponuja.
Od Rdečega jezera do soteske Bicaz
Ko smo se poslovili od čudovitega mesta, smo se peljali v smeri soteske Bicaz. Občudovala sem hiše, ki so jih krasile lesene ograje in vsaka je bila nekaj posebnega.
Začeli smo se vzpenjati, zato se je pokrajina začela spreminjati. Peljali smo se mimo zaščitenega gozdnega območja in čez eno uro prispeli do Rdečega jezera.
Zanimivo je to, da je jezero nastalo po potresu leta 1837. Področje je bogato z različnimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Ponovno sem začela opazovati, ali bo na spregled pokukal kakšen medved.
Ustavili smo se, da smo občudovali jezero in da smo si privoščili kosilo. Izbrali smo preverjeno jed, golaž, kar je bila odlična izbira.
Pred hotelom so izdelovali sladico, ki se navija na cev in se na koncu sladka ali oblije z nadevom.
Čez približno eno uro, tik pred temo, smo prispeli v slikovito sotesko Bicaz, ki spada v nacionalni park. Tako sem lahko občudovala ozko sotesko, ki je res osupljiva. Nato je sledila še dve in pol urna vožnja, da smo prispeli do Guru Humorului, kraja, ki spada v Bukovino, eno od romunskih pokrajin.
Malo pred ciljem me je lastnica hiše, v kateri smo pozneje prespali, spraševala, kdaj bomo prispeli. Gospa ni znala angleško, a nas je na srečo sprejel njen mož, ki je znal. Zjutraj smo se ponovno prepričali o gostoljubnosti Romunov, saj nas je lastnica pogostila s kavo in domačim pecivom.
Bukovina in poslikani samostani
Nočitev sem izbrala zato, ker je bila hiša le nekaj minut oddaljena od kraja Voronet, v katerem je isto poimenovan, eden od najbolj znanih poslikanih samostanov od osmih, najbolje ohranjenih, ki jih je Unesco uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine. Voronet je bil prvi samostan, ki smo ga videli, zato smo mu posvetili kar nekaj časa.
Zgradili so ga v 15. stoletju kot spomin na zmago v bitki. Freske na njem so na enem delu zelo ohranjene.
Njegova notranjost je zelo lepo ohranjena in spominja na siktinsko kapelo, zato ga tako tudi imenujejo (sikstinska kapela Vzhodne Evrope).
Nekaj kilometrov vstran je bil samostan Humor, ki je poleg Voroneta eden najbolje ohranjenih. Znan je tudi zato, ker je bil prvi poslikan in to že leta 1535.
Ko sem vstopila na področje samostana, sem zagledala stolp in se povzpela, da bi imela lepši razgled. Prispela sem v večji prostor, a razgledne točke ni bilo. Razočarana sem se obrnila in odšla navzdol. Po stopnicah je prišel fant in mi povedal, da verjetno nisem našla stopnic, ki vodijo še višje, do razgledne točke. Odšla sem nazaj in prišla do zelo ozkih in strmih stopnic, brez ograje.
Ni mi dalo miru, zato sem se kljub res zahtevnemu vzponu povzpela. Trud je bil poplačan in pred malo se je prikazal čudovit pogled na samostan in okolico.
Kako sem prišla dol, ne vem natančno, a nekako je šlo. Ko sem bila spodaj, sem tudi jaz usmerila skupino k skritim stopnicam, a rekoč, da so lahko kar nevarne.
Zadnji ogledani je bil samostan Moldovita, ki je bil oddaljen 40 minut vožnje in je bil podoben prejšnjima dvema, zato se tukaj nismo pretirano dolgo zadrževali.
Na tem področju je bilo zaznati nekaj konjskih vpreg. Nekateri domačini se še dandanes na takšen način prevažajo.
Maramures in lesene cerkve
Ne vem točno, kje smo iz Bukovine prestopili v pokrajino Maramures. Cela pot je bila zelo slikovita. Peljali smo se mimo tradicionalnih vasi, ki so bile res lepe. Nekatere so še imele lesene fasade, nato smo prispeli do področja, kjer so imele hiše poslikane fasade.
Na celi poti smo res zelo redko naleteli na romska naselja ali zanemarjene vasi, za katere sem pričakovala, da jih bo mnogo več.
Čez nekaj časa smo ugledali eno od lesenih cerkva, ki so posebnost pokrajine Maramures, saj je tukaj tradicija izdelovanja izdelkov iz lesa.
Cerkev je bila zgrajena šele pred kratkim, kot nam je povedal domačin, ki nam je dovolil, da smo si cerkev lahko ogledali tudi od znotraj.
Nato smo se nekaj časa vozili po pokrajini, ki je spominjala na Veliko planino, med dvema nacionalnima parkoma. Tik pred sončnim zahodom smo prispeli do znamenite lesene cerkve Barsana, ki je bila zgrajena leta 1720.
Znana je po svojih cvetličnih poslikavah in lesenih ornamentih in je tudi na Unescovem seznamu kulturne dediščine.
Sprehod sem končala v temi, saj nisem mogla odtrgati pogleda od zanimive arhitekture, ki so jo krasile še zapoznele vrtnice.
Veselo pokopališče ali Cimitirul Vesel v Sapanti
Do zadnjega cilja, to je bil kraj Sapanta, smo imeli še eno uro vožnje, zato smo že vedeli, da bomo tja prispeli v trdi temi, a se nismo dali. Upali smo, da si bomo to nenavadno pokopališče lahko ogledali. Cesta do tja je bila kar zahtevna za vožnjo, saj je bila precej ovinkasta in je vodila čez gorski prelaz. Nekaj časa smo bili samo streljaj od ukrajinske meje in takrat se nisem počutila ravno najbolj prijetno.
Do Sapante smo prispeli pravočasno, saj je odprta do šeste ure zvečer. Pokopališče je bilo na enem delu osvetljeno, malo pa smo si pomagali s svetilkami na mobitelih. Kraj je res nenavaden, saj so nagrobniki zelo živih barv.
Posebnost so leseni križi, na katerih so slike in napisi, na katerih je opisan pokojnik ali njegova življenjska zgodba.
Tako so opisani ali naslikani tudi njihovi hobiji ali poklici, nekaj, po čemer je bila oseba poznana ali jo je veselilo. Tudi to pokopališče je Unesco uvrstil na seznam kulturne dediščine.
Spanje v Satu Mare
Ura in pol vožnje in že smo bili v mestu Satu Mare, v katerem smo prespali. Za večerjo smo izbrali nehote najboljši lokal v mestu in bili zelo pozitivno presenečeni. Ko smo po večerji vstopili v apartma, sem ugotovila, da nam ga je priporočila tudi lastnica.
Odlična večerja z dobrim vinom je bila pika na i našega potovanja po Romuniji.
Tudi s to nočitvijo smo bili zadovoljni, saj mi je naslednje jutro domačinka dala kar nekaj prospektov o Romuniji, ki jih žal sama nisem našla, saj sem od polovice poti naprej iskala informacijske točke, ki pa jih ni bilo ali so bile zaprte.
Sledila je le še kar dolga pot do doma. Od tu naprej smo se namreč vozili po avtocesti, tako da teh 7 ur po avtocesti kar hitro minilo. Pridobili smo še eno uro zaradi časovne razlike in zvečer smo v domačem kraju še večerjali. Strnili smo vtise in kilometre in ugotovili, da smo v teh 9 dneh in pol prevozili kar 3700 kilometrov.
Povzetek
Moram priznati, da sem bila nad videnim v Romuniji zelo presenečena. Nisem pričakovala tako visokega standarda, kar dobrih cest in tega, da bo toliko vsega za videti. Če pri tem upoštevam še nizke cene, pa je potovanje po Romuniji nedvomno dobitna kombinacija. Ko bodo zgradili še nekaj avtocest verjamem, da jih bo z veseljem obiskalo še več turistov.
Romunija ponuja na ogled izjemno lepa in urejena mesta, pokrajina je zelo raznolika in njihova bogata zgodovina me je presenetila. Svoje pove tudi, da je toliko cerkva in mest ter naravnih znamenitosti uvrščeno pod Unecsovo naravno in kulturno dediščino. Piko na i je seveda vožnja po cesti Transfagarasan in ogled parlamenta, pa tudi kakšen grad bi k temu dodala.
Tudi njihova hrana je bila povečini zelo dobra. Samo enkrat sem jedla res slabo in zanimivo, da je bila to ribja jed, po kateri naj bi tisti kraj slovel. Ker nasploh nimam rada polente, si jedi s polento nisem naročala. Dobro je njihovo vino, ki je bilo razen v enem lokalu, zelo poceni. Še bolj pa je bilo poceni pivo, tako da je Romunija raj za ljubitelje piva. Veliko imajo jedi iz žara in mesnih jedi, zato smo poskusili jed mici mici, ki so njihovi čevapčiči, ki pa so bili včasih malo premalo pečeni. Kot sem napisala, sem pa bila navdušena nad njihovo tradicionalno hrano.
Prijaznost ljudi pa je nekaj, kar moram posebej izpostaviti. Dobila sem občutek, da so pripravljeni za goste in tako sem se počutila, ko sem bivala pri njih, narediti več kot zase. Tudi glede varnosti nimam kaj reči. Povsod sem se počutila domače in dobrodošlo.
Ogled Romunije zagotovo priporočam, ne bi pa izbrala toliko vožnje, če bi bilo poletje. Letošnja jesen je bila več kot odlična glede vremena. Predvidevam, da je delta Donave zaradi številnih ptic še lepša poleti. Ne vem, bi morala še enkrat iti tja.
Stroški za 4 osebe
– 9 nočitev, od tega 3 x z zajtrkom – 512 evra
– bencin in parkirnine – cca 300 evrov
– vinjeta za Madžarsko in rovinijeta za Romunijo – 16 evrov
– 4 x vstopnina za Castelul de Lut Valea Zanelor – 12 evrov
– 4 x vstopnina za parlament v Bukarešti – 32 evrov
– izlet z ladjico po Donavi za 4 osebe – 100 evrov
– 4 x vstopnina za grad Peles – 24 evrov
– 4 x vstopnina za grad Bran – 40 evrov
– hrana in pijača – cca 600 evrov